Sporoča žalostno novico

Kaj vse se lahko skriva za žalostno novico. Kaj takega, kar te res lahko globoko pretrese, razžalosti in spravi iz tira. Lahko pa tudi kaj takega, kar se tebi sploh ne zdi tako žalostno.

            Prav na to sem pomislila, ko me je pred kratkim poklicala znanka in mi z zelo prizadetim glasom rekla, da mi sporoča žalostno novico. Umrl je mož njene nekdanje sodelavke. Zdaj sta seveda že dolgo obe v pokoju. Pokojni gospod je bil star čez devetdeset let, v zadnjih letih nepokreten in močno sklerotičen. Če smo čisto pošteni, je bila njegova smrt odrešitev zanj in za njegovo ženo. Razumem, da najbližje svojce vsaka smrt na nek način navda z žalostjo, tudi če gre za zelo starega človeka in je bila smrt pričakovana. Obudi mnoge spomine na skupno življenje, v katerem se je marsikaj dogajalo. Toda nekomu, ki ga imaš rad, ne bi privoščil, da bi moral še dolgo trpeti.

            Manj pa razumem ljudi, ki s pokojnikom sploh niso bili povezani, pa potem govorijo o smrti kot o nečem zelo tragičnem. Verjetno mislijo, da se ob vsako smrti spodobi tako govoriti. Potem se takšna miselnost širi med ljudmi in nazadnje vsi mislijo, da je treba tako govoriti. Ljudje nasploh zelo radi posnemajo druge, ne da bi sami kaj veliko razmišljali. Če potem komu rečeš, da se je stari gospod končno rešil trpljenja in umrl, se jim zdi skoraj nespodobno.

            Morda pa bi bilo le vredno, če bi ob vsaki smrti najprej pomislili na zahvalo. Velikokrat mi prihaja na misel verz Toneta Kuntnerja: »Imeli smo te radi, hvala za pesem pomladi.« Hvala, da smo lahko toliko časa živeli s pokojnikom, da smo si v skupnem bivanju lahko toliko dali, se obogatili. Da smo znali tudi tisto, kar je bilo težko, nazadnje spremeniti v dobro. Spomin nanj pa nas bo vedno znova navdajal z veseljem in nam dajal novih moči za življenje. Takšen način razmišljanja ne bo prišel kar tako sam od sebe. Sami se moramo potruditi zanj.        

Deli.