Sploh ne vem, kako bi odgovorila

Večkrat me kdo vpraša, kako bi se jaz na njegovem mestu odločila, za neko določeno zdravljenje ali pa bi se takšnemu zdravljenju raje odpovedala. Podobna vprašanja so zame vedno nekoliko neživljenjska, ker nikoli nisem v koži človeka, ki se mora odločati. Karkoli bi rekla, je to razmišljanje iz čisto neke druge pozicije, ne iz dejanskega stanja. Čisto drugače lahko govoriš o stvareh, ki se te ne tičejo v živo, ki so zate nekje daleč in se ti morda nikoli ne bodo zgodile. Kot zdravnica bi verjetno vedno zagovarjala zdravljenje z vsemi možnimi sredstvi, kot človek pa bi morda včasih rekla tudi ne. To bi lahko rekla samo zase, ne za druge.

            S podobnim vprašanjem se je pred menoj znašla gospa, ki so ji načrtovali operacijo in kemoterapijo. Kolikor sem jo razumela, si nihče od mnogih zdravnikov, s katerimi se je srečevala, ni vzel časa, da bi sedel skupaj z njo in se pogovoril o vsem načrtovanem zdravljenju. Čisto preprosto, tako da bi lahko razumela. Ugotovila sem, da sicer veliko brska po internetu, pa še zdaleč nima razčiščenih osnovnih pojmov, kaj naj bi kaj pomenilo. Ob tem, kar je tam brala, se je zdelo, da je samo še bolj zmedena. Pa saj ni čudno, v življenju s tem ni nikoli imela opravka.

            Dolgo sva se pogovarjali. Ne o tem, kako naj se odloči, ampak o bolezni in o njenem razumevanju življenja, o tem kaj je v življenju doživela (bilo je veliko težkega, pa tudi lepega), kaj si želi za prihodnost. Upam, da je začutila, da se bo morala sama odločiti, ali naj s terapijo nadaljuje ali ne. Kakorkoli se bo že odločila, je to njena odločitev, ki jo je sprejela sama. Seveda je za takšno odločitev potrebna čim boljša informacija o vsem, kar naj bi se dogajalo. Nihče, pa naj bo še tak strokovnjak, ne more z vso gotovostjo napovedati, kako bo bolezen dejansko potekala, pa naj bo to s terapijo ali brez nje. Zdelo se mi je, da je gospa odšla še kar zadovoljna. Nič ni rekla, kako se bo odločila. Upam samo, da bo tisto, za kar se bo odločila, zanjo pravilno.

Deli.