Šele sedaj razume

Mnogih stvari si človek ne more predstavljati, dokler je zdrav. Dokler lahko normalno hodiš, je čisto vseeno, ali je stopnic pet ali osem. Saj jih človek niti ne opazi. Že pogosto se mi je zgodilo, da so me kam povabili za predavanje in mi zagotovili, da je tam morda ena stopnica, kvečjemu dve, ne več. Potem pa je bilo stopnic kar precej.

            Enemu od znancev, ki se je celo življenje veliko ukvarjal s športom, so v tem letu operirali koleno. Za nekaj mesecev je bilo njegovo gibanje omejeno. Pomagal si je z berglami, kolikor se je le dalo. Stanuje pa v tretjem nadstropju brez dvigala in tako so stopnice naenkrat postale velik problem. Za nekaj časa sta se z ženo morala celo preseliti na vikend, kjer je vodilo v hišo samo nekaj stopnic. Pa še te so bile kar huda ovira. Takrat je priznal, da šele sedaj razume, če nekdo potoži, da so mu stopnice ovira. Sam je moral to doživeti, da lahko razume.

            Ne gre vedno samo za stopnice, lahko tudi za kaj drugega. Znanka mi je z grozo pripovedovala, kako se je s prijatelji odpravila na izlet v hribe. Nič posebnega naj ne bi bila ta pot. Vsi so ji tako zagotavljali. Potem pa so se naenkrat znašli na strmih skalah, kjer je bilo treba plezati in gospa, ki mi je to pripovedovala, je imela tako hudo vrtoglavico, da si skoraj ni upala odpreti oči. Kdor tega še nikoli ni sam doživel, si verjetno sploh ne more predstavljati, kako strašen je ta občutek. Biti sredi navpičnih skal in spodaj prepad in v glavi se ti vse vrti. Spomnila sem se, kako so tudi mene pred leti znanci na vsak način hoteli spraviti na sedežnico, kar za večino ljudi sploh ni problem. Sebe dovolj dobro poznam, da sem se kljub vsemu prigovarjanju odločila, da sama ostanem spodaj in mi ni bilo žal. Morala pa sem seveda tudi imeti pogum, da sem se odločila tako.

            Prav je, da smo pogumni. Prav pa je tudi, da smo previdni, ko svetujemo drugim in se zavedamo, da ni vse vsem dosegljivo. 

Deli.