Po dolgem času sem srečala znanca, za katerega so mi pravili, da je pred kratkim zbolel za rakom in da je bolezen v kar precej napredovalem stadiju. Oba sva se razveselila srečanja in začela sva se pogovarjati o njegovi bolezni. Bila sem zelo prijetno presenečena, ko sem ga poslušala. Priznam, da ga takšnega prej sploh nisem poznala. Govoril je zelo trezno, brez panike. Zdaj dobiva kemoterapijo in čaka na razplet bolezni. Prepričana sem, da poteka zdravljenje pri nekom, ki tako kot on gleda na bolezen, veliko bolje kot pri nekom, ki je ves paničen. Upam, zelo upam, da bo tudi pri njemu tako.
Potem pa mi je v pogovoru rekel še nekaj, kar se mi zdi zelo pomembno. »Zdaj vse urejam, premoženje in vse drugo, tako da se mojim otrokom s tem ne bo treba obremenjevati. Prepričan sem, da bom tako živel veliko mirneje. Vsaj to me potem ne bo težilo in gotovo bo tudi to pripomoglo k boljšemu poteku bolezni.«
Prav prijetno je potekal ta najin pogovor. Kljub bolezni v njem ni bilo nobene panike. Nekako sem si želela, da bi naju poslušalo in slišalo čim več ljudi. Vsi tisti, ki delajo cirkus za vsako malenkost, tudi vsi tisti, ki kljub resni bolezni niso pripravljeni urediti mnoge stvari, za katere je dobro, da so pred smrtjo urejene. Če bolezen potem poteka bolje od pričakovanj in bolnik ne umre, je seveda še toliko bolje. Važno je, da so stvari urejene.
Ob tem mi prihaja na misel, koliko starih ljudi nima narejene oporoke. Že sama misel na to, da utegnejo kdaj umreti, se jim zdi strašna. In potem ni čudno, da se njihovi potomci pravdajo leta in leta za dediščino. Za mnoge je tudi nekaj čisto nemogočega, da bi še za življenja izrazili željo, kako in kje želijo biti pokopani. Potem pa se po smrti svojci prepirajo, ali naj bo pogreb žarni ali s krsto. Veliko je še takšnih stvari, ki jih je dobro urediti dovolj zgodaj. In potem lahko človek veliko mirneje in bolj zadovoljno živi. Morda še zelo dolgo.
O vsem tem sem premišljevala ob najinem srečanju. Za njegov odnos do bolezni in odkrit pogovor sem mu zelo hvaležna.
