Sedaj pa tega nihče noče

Zelo stara gospa ni mogla več sama živeti doma in je morala v dom za stare. To je še kar v redu sprejela, brez hujših pretresov. Svojci so morali v dobrem mesecu izprazniti stanovanje in staro gospo je najbolj prizadelo dejstvo, da njenih stvari iz stanovanja niso imeli kam dati. Največ jih je končalo kar na odpadu.

            V stanovanju pa je bilo toliko njej tako dragih stvari. Porcelan, ki ga je prinesla k hiši še za doto. Pa posteljnina, s čipkami. Nekaj prečudovitih prtov. Vsakega je morala likati več kot tri ure. Pohištvo, petdeset let staro, pa še vedno ohranjeno. Kar nekaj krznenih plaščev in jaken, ki jih res že dvajset let ni več oblekla, je pa bila ponosna nanje. Seveda še kup drugih oblek, za katere je bila vedno prepričana, da so zelo dragocene, tudi še sedaj po petdesetih, štiridesetih, tridesetih letih. Veliko bolečino je predstavljal klavir. Še vedno upa, da bo vsaj tega pripravljen kdo vzeti. V kakšno veselje ji je bilo igrati, takrat, ko je bila še mlada. Zdaj je ves razglašen in zaprašen. Ampak morda bi se ga dalo še spraviti v red. Tudi knjig je veliko, pa se nihče ne zmeni zanje. Koliko denarja sta z možem v vseh dolgih letih dala za vse to!

            Sedaj pa vsega tega nihče več ne mara. Saj ne more razumeti, da je to sploh mogoče. Da ljudem to danes ne bi prišlo prav? Dva krepka možakarja sta stvari iz stanovanja nosila v avto, da jih odpeljeta na odpad. Sorodnica, ki je vse to urejala, jima je ponudila, da lahko vzameta vse, kar bi jima lahko prišlo prav. Pa nista čisto nič vzela. Očitno tega ne potrebujeta. Stara gospa razmišlja in ne more razumeti. Njej pa je vsaka drobna stvar v stanovanju toliko pomenila!

            Ko sem malo od daleč spremljala to staro gospo, se mi je kar milo storilo. Razumem njeno bolečino. Pa ji ne more ubežati. Takšno je pač življenje. Ob tem lahko razmišljam  samo zase, ali mi bo morda uspelo ločevati se od stvari že prej, ne šele v tako pozni starosti. Morda bo, morda pa tudi ne.  

Deli.