Samo jokajo

Gotovo je težko, ko nekdo od naših najbližjih hudo zboli. Na to ne moremo biti nikoli dovolj pripravljeni. Tudi če se zavedamo, da je kaj takega mogoče, se potem stvari odvijajo vedno malo drugače. In nikoli ob pravem času.

            Pripovedovali so mi o gospe, ki je zbolela za rakom. Še mlada,  z odraščajočimi otroki. Cela njena družina se je naenkrat znašla v zelo težkem stanju. Potek bolezni je negotov, vsak od članov družine je prizadet na svoj način. Vsak od njih bi potreboval nekoga, da se lahko pogovori z njim, pa tudi za vse skupaj bi bilo laže, če bi se lahko pogovarjali o vsem, kar jih teži. Upam, da se bo to uredilo in so bodo našli ljudje, ki se bodo pripravljeni pogovarjati.

            Gospa ima več sester in bratov, ki jih je ta bolezen, razumljivo, tudi prizadela. Koga ne bi. Zdaj pa ti bratje in sestre samo jokajo. O bolezni se sploh ne morejo pogovarjati, ker jih takoj premaga jok. Ko sem to poslušala, se mi je zasmilila bolnica in njena družina. Ona potrebuje ob sebi ljudi, na katere bi se lahko naslonila in bi ji bili v oporo. Zdaj pa tako neutolažljivo jokajo, da bi jih skoraj ona morala tolažiti.

            Lepo je, da bratje in sestre sočustvujejo z njo, da jim ni vseeno, kaj se dogaja s sestro. Vendar ji njihov jok prav nič ne pomaga. Potrebuje konkretno pomoč. Namesto nje lahko postorijo to in ono. Takih drobnih in manj drobnih opravil je veliko. Dragoceno ji je lahko zagotovilo, da bodo oni pomagali otrokom, če nje ne bo več. Tako ji bo lahko odpadel del skrbi, ki jo sedaj mučijo. Pa seveda še veliko drugega, kar je v vsaki družini, pri vsakem človeku nekoliko drugače.

            Tako kot ob tej bolnici se dogaja zelo pogosto. Ljudje jokajo in jokajo, čeprav se njim osebno ni nič zgodilo. Včasih pravijo, da zato, ker so dobri in so mehkega srca. Kot da so tisti, ki brez joka zdržijo ob bolniku, robustni in manj dobri. Obstati ob hudo bolnem brez joka in brez panike, je znamenje resnične ljubezni.    

Deli.