Rama, ob kateri se lahko razjočeš

Na to, kako dragoceno je imeti ramo, na katero se lahko nasloniš in razjočeš, sem pomislila, ko mi je znanka pripovedovala o svojem odnosu do hčerke. Prav nič se ne vmešava v njeno življenje, pusti ji, da gre svojo pot, ki je včasih morda drugačna, kot bi si mama zanjo želela. Svojo vlogo mame vidi v tem, da ponudi hčerki ramo, ob kateri se lahko razjoče in ob kateri je lahko iskrena do sebe. Nič drugega, samo to. Ne zasipa je z nasveti in ukazi, kaj in kako naj kaj naredi. Ne postavlja ji pogojev. Hčerka je odrasla in se mora sama odločati. Pravi, da ne želi hčerki povedati nič drugega kot:«Tukaj sem, rada te imam.«

            Lepo mi je bilo poslušati to mamo in želela bi, da bi mnogi ljudje imeli takšno mamo. V marsikaterem trenutku bi jim bilo laže, če bi imeli takšno ramo, ob kateri se lahko razjočejo, nič več.

Verjetno je res ena najtežjih stvari poslušati jok nekoga, ki je v stiski. Vse bi naredili, samo da človek ob nas ne bi jokal. Obstati pri nekom, ki joka, vzdržati pri njem in mu dopustiti jok, je znamenje velike ljubezni. Morda ni treba narediti nič drugega, nič reči, samo jok dopustiti in ne zbežati stran. Mami, ki svoje otroke resnično ljubi, je gotovo ta jok laže vzdržati, čeprav pri tem tudi sama zelo trpi.

Včasih je rama, ob kateri se lahko razjočeš, rama koga drugega, ne ravno mame. Pri mami je seveda večja nevarnost, da bo s hčerko ravnala kot s svojim nedoraslim otrokom. K sreči ni vedno tako. Človek, ki ti ponudi ramo, ob kateri se lahko razjočeš, je resničen prijatelj.

            Življenje je res pestro in če bi samo jokali, bi bilo zelo hudo. Prav tako, kot je pomembno imeti nekoga, ob katerem se lahko razjočeš, je tudi pomembno imeti nekoga, ob katerem se lahko resnično veseliš. Navadno je to en in isti človek. Nekdo, ki zna poslušati in se vživeti v drugega, nekdo, ki ima ljudi rad. Bog bodi zahvaljen, da v tem čudnem svetu vedno znova srečamo tudi takšne ljudi.        

Deli.