Zelo zanimivo je opazovati reakcije ljudi, ko jih kdo pohvali. Nekateri rečejo preprosto hvala. Veliko pa je takšnih, ki mislijo, da se morajo navzven delati, kot da pohvale ne zaslužijo in se je ne veselijo in zato hitijo zagotavljati, da vse skupaj nima kakšne posebne vrednosti. V sebi pa si takšnih pohval zelo želijo. Vsak od nas je vesel, če ga pohvalijo za nekaj, kar je dobrega storil. Prav dobro navadno tudi čutimo, ali je pohvala iskrena ali pa je podana kar tako, zaradi lepšega.
Zelo sem bila vesela znanke, ki mi je v pogovoru pripovedovala prav o tem. Priznala je, da so takšne iskrene pohvale zanjo vzpodbuda, da se še bolj trudi, Še zdaleč ni ženska, ki bi bila napihnjena im zagledana vase. Zelo trezno in realno gleda na življenje okrog sebe, tudi na sebe. Ve, da ji marsikaj uspe, marsikaj tudi ne. In kadar jo kdo iskreno pohvali, pogosto reče: »Hvala, vesela sem vaše pohvale. Dajte, povejte jo še enkrat. Tako dobro mi to dene.« Tega je potem vesel še tisti, ki jo je pohvalil in prav rad pohvalo ponovi. Kako malo ljudi srečamo, ki bi ob pohvali ravnali tako. Jaz sem doslej slišala samo zanjo. Morda jih bo odslej več.
Če malo pogledamo vzgojo v preteklosti, se nam niti ne zdi čudno, da je tako. Otroka je bilo treba grajati za vse, kar ni naredil dobro in prav, s pohvalami pa je bilo treba biti varčen, da se otrok ne bi prevzel in pokvaril. Vsi vemo, da otrok marsikaj naredi tudi narobe in se ob vsem tem tudi uči. Da bo drugič znal bolje. Z malo več naklonjenosti in razumevanja namesto grajanja bi mu to morda hitreje uspevalo. Seveda to nima nič opraviti s permisivno vzgojo. Sicer pa naj bi o tem spregovorili starši, ki vsak dan ob otrocih konkretno to doživljajo. Zame je to teorija.
Priznam, da me je ta znanka navdušila. Morda nam odpira nek drugačen pogled na pohvale, ki jih doživljamo v vsakdanjem življenju. Morda nam bo s svojim zgledom pomagala, da se jih bomo znali bolj razveseliti tudi navzven.
