Pogovor ob pravem času

Naneslo je, da sem bila zraven, ko se je kolegica več kot pol ure pogovarjala z znanko, ki jo je poklicala v svoji veliki stiski. Res sem vesela, da sem ta pogovor slišala v celoti in bi želela, da bi ga slišal še kdo in bi bil morda tudi še marsikomu v pomoč. Kolegica je znala tudi zelo dobro usmerjati pogovor in prehajati na bistveno. Po dobre pol ure se je znanka, očitno z velikim olajšanjem, poslovila.

            Njen mož, star malo čez osemdeset let, hodi že dvanajst let na dializo. Trikrat tedensko. Zdaj se mu je stanje zakompliciralo, cel kup težav se je pojavilo, tako da je trenutno v bolnišnici. Največ skrbi povzroča gangrena na prstu na nogi in zdravniki so svetovali operacijo. Nima pa bolečin. Zdaj se pojavlja vprašanje, ali naj gre na operacijo ali ne. O tem se v družini veliko pogovarjajo, tudi oba odrasla otroka. Gledano čisto medicinsko, je operacija brez dvoma potrebna. Vendar pa pri tem ni pomembno samo to, kar pravi medicina, ampak je še bolj pomemben človek, pri katerem naj bi bil ta poseg narejen.

            Mož se je odločil, da ne gre na operacijo. Pravi, da ima sedaj res vsega dovolj. Že vse leto govori, da sedaj prihaja njegov čas, da odide. Brez groze, ampak kot dejstvo. Družina je potrebovala kar nekaj časa, da sprejme to njegovo željo. Seveda si ne bi hoteli očitati, da niso naredili zanj vsega, kar so mogli. Prav tako pa ji m je vedno bolj jasno, da mora on sam odločati o sebi in da nimajo nobene pravice, da bi ga v kaj silili. Vedno znova pravi: »Čutim, da sedaj prihaja moj čas.«

            Žena, ki je poklicala, je bila najprej malo zmedena. Ali naj ga poslušajo, ali ne. Potem, ko se je pogovor odvijal in je pripovedovala, kaj vse se z možem dogaja, pa je vedno bolj čutila, da morajo odločitev prepustiti možu in jo spoštovati. Na koncu je bila zelo pomirjena, čeprav je vedela, da se mož poslavlja. Imela pa je seveda veliko srečo, da jo je zdravnica, ki ji zaupa, toliko časa mirno in spoštljivo poslušala. 

Deli.