Odkritje počasnosti

Največkrat bi želeli biti pri vsem, kar počnemo, veliko hitrejši. Pa naj bo to gospodinjsko delo, poklicno delo ali kaj drugega. Biti hiter je vrlina in kdor ne zna biti hiter, spada tako rekoč med drugorazredne ljudi. Vsaj tako razmišljajo mnogi ljudje, dokler so zdravi in mladi. Potem, z leti, pa pride trenutek, ko se tudi te vrline malo zasučejo in naša lestvica vrednot se malo spremeni. Pravzaprav se mora spremeniti, če hočemo zadovoljno živeti.

            Prijateljica, mojih let, je bila v življenju pri vsem vedno zelo hitra. Pred dobrim letom se je upokojila in počasi so se začele nabirati težave. Najteže je občutila spremembo na očesni mrežnici, ki ji je odvzela vid na enem očesu skoraj v celoti. Ko se je pripravljala na operacijo, so ji poslali pisna navodila, na kaj vse bo morala paziti po operaciji. Ena največjih sprememb je bilo zanjo gotovo odkritje počasnosti. Naučiti se bo morala vse delati bolj počasi, kar ji bo seveda zagotavljalo tudi večjo varnost. Pa veliko manj bo smela brati, kar bo tudi težko, ker je ogromno brala. In rada je brala. Zdaj bo to drugače. Ne bo mogla več toliko brati, postati bo morala bolj počasna. Naučiti se bo morala živeti nek drug stil življenja.

            Ko mi je o vsem tem pisala, sem se zbala, da jo bo to zelo potrlo. Pa sem bila prijetno presenečena. Sprejela je nova dejstva in se ni niti malo smilila sebi. Odslej bo pač morala živeti malo drugače. Bolj počasi. In manj bo brala. Mislim, da ni veliko ljudi, ki bi odreagirali tako kot ona. Pomislila sem, zakaj. Morda je odgovor v tem, da je celo življenje veliko delala na sebi in zdaj se ji to bogato obrestuje.

            Prav na dan, ko sem dobila njeno pismo, sem obiskala gospo, staro čez osemdeset let. Na hitro je vstala, padla in si prebila zgornjo čeljust, tako da so jo morali zašiti. Tudi zanjo je to šola, kako mora živeti v prihodnje, da se ne bo zgodilo spet kaj podobnega. Bolj počasi. To velja za mnogo ljudi. 

Deli.