Pred kratkim sem se z znancem, kliničnim psihologom, pogovarjala o njegovem delu, o tem, s kakšnimi stiskami se srečuje pri svojem delu. Rekel je, da z veseljem prebira moje prispevke v Družini. Vedno znova lahko ob njih razmišlja o marsičem. Potem pa je najin pogovor nanesel tudi na vprašanje časa in mi je rekel: »Pišite tudi o tem. Opažam, da ljudje vedno bolj tožijo, da nimajo časa. Čim starejši so, toliko bolj. Včasih imam občutek, kot da znajo povedati samo še to, da sploh nimajo časa.« Navadno se ne odzivam na želje ljudi, o čem naj pišem, ker gleda vsak človek s svojimi očmi in vidi kaj tudi drugače. Ampak tole s časom se zdi zelo aktualno tudi meni.
Če poslušate ljudi, dobite res občutek, da večina sploh nima več časa. Še dobro, da sploh lahko še živijo. Pričakovali bi, da imajo starejši ljudje veliko časa, pa ni tako. Tisti, ki so še aktivni, ki še hodijo naokrog, ga imajo vedno manj. Tisti pa, ki zaradi bolezni in starosti postanejo slabo pokretni ali nepokretni, ga imajo preveč in zato zelo trpijo. Nikogar še nisem slišala reči, kako dragoceno je, da ima sedaj čas, da lahko o marsičem razmisli, kaj prebere in se pogovarja z ljudmi. Zdi se mi, da tisti, ki so še aktivni, mislijo, da se niti ne spodobi, da bi imeli čas. Naša družba je naravnana tako, da ne smeš imeti časa, če hočeš v korak z drugimi. Morda pa imajo občutek, da jim časa zmanjkuje, tudi zato, ker se zavedajo, da je njihova pričakovana življenjska doba vedno krajša.
Zase ne bi mogla reči, da mi doživljanje časa predstavlja problem. Imam srečo. V svojem aktivnem obdobju sem počela marsikaj, ampak vse z veseljem in mi čas nikoli ni bil poseben problem. Morda kdaj trenutno, ne pa za daljše obdobje. Zdaj imam časa veliko in ga doživljam kot veliko bogastvo, ki mi ga niti davčna uprava ne more obdavčiti. Čas je moj in jaz ga lahko napolnim tako, kot želim. Ob tem pa se dobro zavedam, da bo počasi zunanjih aktivnosti vedno manj in časa vedno več. Vsak dan prosim Boga, da bi ga še naprej doživljala kot pravo bogastvo.
