Nazadnje ostane človek sam

Poslušala sem staro gospo, ki se je po zlomu kolka in po zdravljenju v bolnišnici, ki je temu sledilo, končno spet znašla doma. V stanju, na katerega niti malo ni bila pripravljena. Nikoli ji ni niti na kraj pameti padlo, da bi se tudi njej kdaj utegnilo kaj zgoditi. Drugim morda že, ampak to je drugače. Vsi okrog nje so se trudili, da bi ji pomagali in marsikaj olajšali, ona pa je ves čas tožila, kako ji nihče nič ne pomaga, kako se nihče ne zmeni zanjo in kako ostaja sama s svojimi težavami.

            Žal se je gospa začela zavedati tega šele v visoki starosti. Morda bi ji bilo sedaj laže, če bi o tem razmišljala že prej. Če imaš ob sebi še tako ljubeče ljudi, če se lahko z nekom pogovarjaš o vsem, kar se dogaja v tebi in v tvojem življenju, če se še tako dobro počutiš v skupnosti, v kateri živiš, prideš vedno znova do trenutka, ko ostaneš sam. Sam s seboj, sam z bolečino, sam z nekim problemom, tudi lahko sam z veseljem nad nečim. Drugi te lahko spremljajo le do neke točke, naprej moraš sam. Kdor se tega zaveda in je na to pripravljen, bo to samoto sprejel kot del svoje življenjske poti, v kateri se kot človek uresničuje. 

Znati biti sam je temeljni pogoj, da znaš živeti tudi v skupnosti z drugimi. Kdor tega ne zna, pričakuje vse samo od drugih, so mu drugi krivi za vse, kar ni v redu, se nanje jezi in je zaradi tega zelo nesrečen, zraven pa še vsi okrog njega. Pa mu iz tega ne more pomagati nihče drug kot on sam. Tak človek tudi ne zna biti hvaležen za pomoč, hvaležen za to, da sam še veliko zmore in še za marsikaj. Premišljuje samo še o tem, česa vsega drugi zanj niso pripravljeni storiti. Drugi pa se človeka s takšno držo samo še bolj izogibajo in se skupaj postaja samo še težje.

Če ne prej, bomo morali ob smrti čisto sami prestopiti prag iz tega življenja. Tudi če bomo imeli ob sebi ljudi, ki nas bodo ljubeče spremljali. Ta korak bomo morali storiti res čisto sami.    

Deli.