Naša pričakovanja

Ne bi bilo slabo, če bi se večkrat vprašali, kakšna so naša pričakovanja od drugih ljudi in če bi o tem malo več razmislili. Vedno nekaj pričakujemo od drugih, o tem, da tudi drugi kaj pričakujejo od nas, pa pogosto kar pozabljamo.

            Ne morem pozabiti pogovora z gospo, staro skoraj šestdeset let, ki mi je na dolgo pripovedovala, kako si predstavlja zdravnike in  kaj pričakuje od njih: da znajo razložiti vse bolezenske pojave, da vedo vse o njih, da bodo vedno delali samo za druge, da bodo brez napak, da bodo ljudi še in še poslušali in si vedno vzeli čas zanje, da bodo v vsakem trenutku prijazni in ustrežljivi in tako bi lahko naštevala še naprej. Njena pričakovanja od zdravnikov so neizmerna. V praksi pa marsičesa od tega ne doživlja in tako je vedno znova razočarana. Potem se dogaja, da se povsod skrega z ljudmi, ker ne dobi tega, kar želi in pričakuje.

            Podobnih ljudi ni tako malo. Razlika je samo v tem, da se eni bolj drugi manj prepirajo, ko se znajdejo pri zdravniku. Ko jih tako poslušaš, dobiš vtis, da zdravniki prav ničesar ne vedo in da tudi nič ne delajo. Če to drži, bi bilo najbolje, da bi jih kar ukinili, saj kar nekaj stanejo to našo družbo.

            V zadnjem času vedno več govorimo o krizi v zdravstvu. Tudi sama danes ne bi želela delati kot zdravnica, čeprav sem nekoč to delo zelo rada opravljala. Toliko stvari se je spremenilo, pa še zdaleč ne samo v zdravstvu. Vsepovsod, v celotni družbi. Povsod hočejo imeti ljudje samo pravice, o dolžnostih ne govori nihče. Potem pa pozabljamo, da prihajajo zdravniki in ljudje, ki delajo v zdravstvu, iz te družbe in so takšni, kakršni so pač ljudje v današnji družbi. Ne moremo pričakovati, da bodo samo zdravniki drugačni. K sreči so vsepovsod tudi izjeme. Ljudje, ki imajo čut za druge in so pripravljeni delati malo drugače kot večina. Zaradi teh izjem stanje vendarle ni tako brezupno in se dogaja tudi veliko lepega. Naša pričakovanja pa morajo vendarle biti realna. 

Deli.