Večkrat srečam staro gospo, ki mi vedno toži, kako hudo je, ko si star in marsičesa ne zmoreš več. Včasih je bila zelo aktivna, imela je družino, dober poklic, ukvarjala se je z mnogimi stvarmi, veliko je tudi potovala po svetu. Živela je srečno in zadovoljno. Potem pa so prihajala leta, vedno manj je zmogla in zdaj se počuti v marsičem omejeno. Nič čudnega v njeni visoki starosti. Za svoja leta še vedno veliko zmore. Huje pa je to, da s svojim sedanjim življenjem nikakor ne more biti zadovoljna. Le kje je vse tisto, kar jo nje nekdaj tako razveseljevalo?
Premišljujem o tej stari gospe in o mnogih njej podobnih. Tudi o sebi. Sprašujem se, ali bom tudi jaz v njeni starosti tako nezadovoljna. Zavedam se, da je to povsem odvisno od mene same.
Pred kratkim sem poslušala zelo dobro predavanje o dragocenosti naših izkušenj. Kot da je bilo napisano na mojo kožo. Potem, ko si že star in so vsi izdelki pospravljeni in ostane na zunaj samo še strnišče, se pravo naše bogastvo skriva v naših polnih kaščah. Vse, kar smo doživeli, je spravljeno v njih. Samo tega ne more videti in občutiti nihče drug namesto nas. Zato je tako zelo pomembno, da se tega zavedamo in znamo ceniti. Zelo bogati smo z vsem tem. Vse, kar smo doživeli, nas je oblikovalo. Tudi tisto, kar je bilo v prvem trenutku morda trdo in boleče. Vsega tega nam tudi ne more nihče odvzeti. Postalo je del nas.
Zato ni čudno, da pravijo, kako stari ljudje postajajo modrejši. Ne vsi, samo tisti, ki se tega zaklada zavedajo. Lahko je nekdo na zunaj še tako nebogljen, lahko je tudi zelo reven v materialnem smislu, je pa še in še bogat z velikim zakladom svojih izkušenj. Ta zavest mu lahko pomaga, da laže prenaša svojo nemoč, hkrati pa ga tudi v odnosu do drugih dela bolj razumevajočega in bolj naklonjenega ljudem v stiski.
Nam vsem bi želela, da se vedno bolj zavedamo dragocenosti svojih življenjskih izkušenj in smo tudi hvaležni zanje.