Nabirala je sončne žarke

Enkrat v pozni jeseni sem se na čudovit sončen dan pogovarjala s prijateljico prav o bogastvu jesenskih barv. Zdaj, sredi zime, ko je vse drevje golo, si težko predstavljamo, da je kaj takega sploh mogoče. Ob tem se je prijateljica spomnila na droben dogodek iz svojega otroštva. Kot otrok je imela slikanico, od katere ji je ostalo v spominu samo nekaj drobcev. In prav ti so bistveni.

            Bilo je v jeseni in miši so polnile svoje luknje z zalogami hrane, ki bi jim pomagale preživeti zimo. Ena od njih pa je namesto hrane zbirala samo sončne žarke. Ti so se ji zdeli pomembnejši od hrane. Greli jo bodo takrat, ko bo zunaj mrzlo in pusto. 

Zelo ganljiva zgodba. Pravljice za otroke nam sploh govorijo o velikih življenjskih resnicah. Zbiranje sončnih žarkov lahko prenesemo tudi na ljudi. Nekateri jih znajo zelo dobro nabirati, nekateri jih niti ne znajo ali nočejo videti. Poznam ljudi, ki so v življenju prestali veliko hudega, pa se znajo ob tem spomniti tudi mnogo lepega, kar so doživeli. Tako tudi vse hudo nekako izgubi svojo ostrino. Poznam pa seveda tudi veliko ljudi, ki v svojem življenju ne vidijo nič lepega in dobrega in kar naprej zatrjujejo, da so se jim celo življenje dogajale samo krivice.

Dva različna pogleda na življenje. Nihče ne more gledati namesto mene. Morda ne bi bilo slabo, če bi se tega zavedali dovolj zgodaj, že v mladosti, ker bi potem morda še lahko spremenili svoj način gledanja na življenje. Pri starih ljudeh je to največkrat nemogoče in je vsak dan samo še bolj črno. Vedno znova mi je žal za vse tiste, ki se zagrenjeni in do skrajnosti nezadovoljni poslavljajo iz tega življenja.

Miška iz slikanice mi je všeč. Ni vsega prepuščala samo drugim in se ravnala po drugih. Zavedala se je, da mora sama nekaj storiti, da bo njeno življenje lepše. Pravzaprav nič posebnega. Samo zbirala je vse tisto, kar je bilo lepo in ni prepustila, da bi šlo v pozabo. Miška, ki je vredna, da jo posnemamo.      

Deli.