Most

S skupino učiteljev smo se pogovarjali o umetnosti sobivanja, o naših medsebojnih odnosih. Ena od udeleženk je to popisala neizmerno lepo: Odnos je most, vsak gradi svojo polovico mostu, vsak je odgovoren za svojo polovico. Vsak od obeh graditeljev mostu je sto odstotno odgovoren za svojo polovico mostu. Obe polovici se morata potem lepo stikati. Samo tako je most uporaben kot most, po katerem lahko prideš na drugo stran reke. Prepiri, nesoglasja, netaktnost in podobno pa lahko delujejo kot bomba in ga porušijo. Gradbeni material pri graditvi mostu pa so spoštovanje, pogovor, opogumljanje, poslušanje, spodbujanje, zaupanje, razne povezovalne navade in seveda še marsikaj, kar tukaj ni našteto.

            Zelo lepa mi je bila ta primerjava človeškega odnosa z mostom. V vseh naših življenjskih situacijah se vedno znova izkaže kot resnična. Na misel mi prihaja, kako zelo nam je takšen most še prav posebno dobrodošel v bolezni ali pa ob kakšni drugi življenjski preizkušnji. Človek, ki je bolan, še kako potrebuje takšen trden most, ki mu pomaga prekoračiti neko oviro.       

            Navadno pri tem pozabljamo, da most gradita dva človeka in da je odgovornost zanj pri obeh. Tudi če si bolan, ga moraš graditi s svoje strani in si odgovoren za svojo polovico. Morda ga gradiš nekoliko drugače kot oni na drugi strani, bistveni gradbeni elementi pa so na obeh straneh enaki. Morda na to prepogosto pozabljamo in preveč pričakujemo samo od drugih. Preveč se postavljamo v vlogo nemočnega bolnika, ki potrebuje pomoč in okrog katerega se mora vse vrteti. Partnerski odnos je prav v tem, da vsak gradi svojo polovico in je za to polovico tudi sam odgovoren. Pa o tem sploh kdaj razmišljamo?  

            Ob srečanju s to skupino učiteljev sem bila res vesela. Želela bi si le, da bi bilo takšnih učiteljev v naših šolah čim več. 

Deli.