To, da ti umre otrok, je gotovo ena najhujših stvari, ne glede na to, v kateri starosti se to zgodi. O tem si skoraj ne upam govoriti, ker sama tega nikoli nisem doživela. Srečujem pa vedno več ljudi, tudi že zelo starih, ki mi šele potem, ko se nekaj časa pogovarjamo, povedo, kako so, morda že pred mnogimi leti, izgubili otroka. To boleče izkustvo ostane do konca, tudi če ni več tako intenzivno kot v začetku.
Pred nekaj meseci sem srečala gospo, ki sem jo bolj bežno poznala, kot zelo prijazno in veselo gospo. Tokrat pa sva se malo več pogovarjali in mi je pripovedovala o sinovi smrti. Pred petimi leti je njen devetnajstletnik umrl v hudi prometni nesreči. Takrat so ji vsi rekli, naj opusti željo, da bi videla pokojnega sina, ker je preveč prizadet. Naj ga raje ohrani v spominu takšnega, kot je bil. Ona pa je vztrajala, da ga vidi. Čutila je v sebi, da ga mora videti, pa naj bo še tako prizadet. Ko se zdaj ozira nazaj, pravi, da sploh ni videla njegove hude prizadetosti, ampak je videla sina, kot ga je poznala in imela rada. Nepopisno vesela je, da je imela pogum, da je vztrajala. To bi želela povedati vsem, ki se znajdejo v podobnem položaju.
Vesela sem bila te njene pripovedi in jo zato želim povedati tudi drugim. Nikoli ne veš, kaj te bo v življenju še doletelo. Vsi upamo, da čim manj težkega, ne moremo pa mi sami vplivati na to. Lahko se komu zgodi tudi kaj takšnega, kot tej gospe. Takrat se je treba hitro odločati. Ne moreš se en teden odločati, ali želiš pokojnika videti ali ne. Nikomur tudi ne moreš in ne smeš predpisovati, kako se mora odločiti. Vsak ima tudi vso pravico, da pokojnika noče videti. Hudo pa je, če kljub svoji želji to možnost zamudiš in si pozneje to očitaš. Kdor zna prisluhniti sebi, bo takrat v sebi začutil, kaj mora storiti. Takšne pripovedi, kot je ta, pa so nam lahko v spodbudo, da delamo tako, tudi če nas drugi prepričujejo, naj storimo drugače. Vedno gre za moje življenje, za mojo odločitev in sem zanjo vedno tudi odgovoren.
