Človek se iz lastnih izkušenj ogromno nauči, posebno še, če zna ob njih veliko razmišljati. Ko poslušam nekatere ljudi, kaj vse so doživeli in kako so ob vsem tem, tudi ob vsem težkem, kot ljudje dozorevali, si večkrat mislim, da je vse to več vredno kot če bi imeli narejene tri doktorate. Če nekdo govori iz lastnih izkušenj, je veliko bolj prepričljiv. Vse skupaj ne ostane samo pri nekem teoretičnem razpravljanju, ki v praksi lahko velja ali pa tudi ne.
Prav je tudi, da se človek zaveda, kako dragocene so te lastne izkušnje in si ob njih pridobi neko zdravo samozavest. Morda nam ljudem manjka prav te zdrave samozavesti in si predstavljamo, da lahko o življenju govorijo samo tisti, ki so veliko prebrali in preštudirali. V resnici pa so lahko ljudje, ki so preštudirali cele skladovnice knjig in mnoge celo napisali, v konkretnem življenju pogosto prav nebogljeni.
Ob vsem spoštovanju lastnih izkušenj pa so te lahko tudi past in ovira. Že kar nekajkrat sem naletela na ljudi, ki sem jih najprej z velikim zanimanjem poslušala, potem pa se je izkazalo, da znajo živeti samo s svojimi izkušnjami. Drugim hočejo dopovedovati, da te veljajo tudi zanje. Prepričani so, da jim lastne izkušnje dovoljujejo, da lahko sodijo o vsem, o vseh drugih ljudeh. In drugi ljudje bi se morali ravnati po njihovem modelu. Seveda se to največkrat ne dogaja, je pa verjetno vsak človek kdaj v tej skušnjavi. Zato je prav, da se te nevarnosti zavedamo.
To kar velja zame, ne velja nujno za drugega človeka. Kar pomaga meni, ne pomaga nujno tudi drugemu človeku. Prav je in dragoceno je, če govorimo o lastnih izkušnjah, vendar ne tako, da jih postavljamo kot edino merilo ali jih morda celo vsiljujemo drugim.
Tako kot vsaka stvar imajo tudi lastne izkušnje dve plati, pozitivno in negativno. Od nas pa je odvisno, katero bomo izbrali.
