Ko naj bi znanost vse rešila

Profesorica, ki poučuje na gimnaziji je pripovedovala o enem izmed svojih dijakov. Zelo bister fant je, zanima se za veliko stvari. Prav zaradi tega včasih morda malo nemiren. Zelo verjame v znanost in je prepričan, da bo prej ali slej znanost sposobna rešiti vse naše probleme. 

Profesorica je redno obiskovala svojo dementno mamo v domu in enkrat je povabila tega dijaka, da jo spremlja v dom. Če se že za vse zanima, naj vidi tudi, kako je z dementnimi ljudmi v domu. Fant je povabilo z veseljem sprejel in se na obisk v domu tudi temeljito pripravil. Na internetu je prebral vse, kar je le mogel, o demenci.

Potem pa je prišel v dom med dementne ljudi in z njimi preživel celo popoldne. In naenkrat je bilo vse drugače kot v literaturi. Ni se mogel z njimi pogovarjati o svetovnem in družbenem dogajanju, o prebranih knjigah, o mnogih problemih, s katerimi se srečujemo. S temi ljudmi se je družil drugače, pa zelo prisrčno in toplo človeško. Tudi ti stari ljudje so ga lepo sprejeli. Zanj je bilo to vsekakor srečanje, ki ga ne bo nikoli pozabil. Morda pomembno tudi za njegovo razmišljanje o znanosti in za njegova velika pričakovanja od nje.   

Ko je to poslušal kolega, ki se ukvarja z glasbo, je pristavil še svojo zgodbo o tem, kako dobro lahko dene človeku obisk doma za stare. Slavnega dirigenta iz Dunaja je včasih zaneslo, da si je začel domišljati, kako zelo pomemben je. Takrat je vedno za nekaj dni odšel v dom, se preoblekel v strežnika in s starimi ljudmi preživel nekaj dni. Domov se je vrnil ozdravljen. Nič več si ni domišljal, da je nekaj posebnega.

Obe pripovedi sta se mi zdeli zanimivi. Če bi se še malo dlje pogovarjali, bi verjetno še kdo dodal svojo. Ni nujno, da bi šlo vedno za dom, lahko tudi kaj drugega. Ko se srečamo z zelo konkretnim življenjem, nismo več tako zelo prepričani, kako bo znanost razrešila vse naše težave. Z mnogimi bomo morali kljub znanosti živeti, pa če bo še tako napredovala. Zato se ne moremo preveč zanašati nanjo.

Deli.