Večkrat se spomnim na staro gospo, ki je tožila, da jo bolijo kosti in da se počuti zelo slabo. Vsak dan je bila tudi bolj bleda in shujšana. Hodila je k zdravniku, ki ji je predpisoval zdravila proti bolečinam, ki so ji sicer pomagala, pa klub temu ni bila zadovoljna. Pričakovala je, da ji bo zdravnik pomagal priti na stanje, kakršno je bilo na primer pred dvajsetimi leti, ko je bila še čila in zdrava in si niti v sanjah ni predstavljala, da utegne kdaj zboleti. Ampak zdravnik ji ni pomagal tako, kot bi želela in zaradi tega je bila jezna in žalostna.
Izvedela sem, da je imela gospa raka v precej napredovalem stadiju, z mnogimi kostnimi metastazami. Zato so bile njene bolečine zelo razumljive. Težava pa je bila v tem, da se z gospo nihče ni iskreno pogovoril o njeni bolezni in o tem, kaj lahko od zdravnika pričakuje. Še huje, hčerka je vsem strogo prepovedala, da bi ji odkrito povedali, kako je z njo in za kakšno bolezen gre.
Ta zgodba še zdaleč ni edina. V svoji poklicni praksi in tudi še pozneje sem vedno znova srečevala svojce, ki so naredili vse, da bi onemogočili z bolnikom odkrito spregovorili o njegovi bolezni. Svojci so navadno tisti, ki se tako neznansko bojijo odkritega pogovora in diagnoze, če je ta huda. Vedno sem se tudi spraševala, s kakšno pravico to delajo. Vsak človek, če je dovolj odrasel in priseben, mora imeti pravico, da izve vse o svoji bolezni. Če tega ne želi, ima seveda tudi vso pravico, da ne vpraša.
Po svoje razumem svojce, da tako ravnajo. Bolnika bi radi obvarovali pred resnico, ki je težka. Ampak temu ne morejo uiti. Bolezni, ki je tu, ne morejo kar izbrisati, kot da je ni in je nikoli ni bilo. Verjetno bi bilo za marsikaterega bolnika veliko olajšanje, če bi se lahko z nekom iskreno, brez laži pogovarjal o bolezni, o njenem možnem poteku, o težavah, ki so s tem povezane in o tem, kaj lahko pričakuje.
Žal mi je bilo za gospo. Upala je, da bo kmalu bolje, v sebi pa je verjetno slutila, da ne bo. Predstavljam si, da bi ji bilo veliko laže, če bi se z nekom odkrito pogovarjala o sebi.
