Veliko slišimo o tem, kakšno medicino želimo in kakšno si lahko privoščimo, saj postaja vedno dražja. Pred nedavnim sem poslušala študente medicine, skoraj že zdravnike, ki so tri mesece preživeli v bolnici v Nangomi v Zambiji. Srečali so se s svetom, ki je popolnoma različen od našega. Tudi zdravljenje poteka tam čisto drugače kot tisto, na katerega se pripravljajo.
Najprej so videli, kako v bolnici ni nobene prave sterilnosti. Tudi mnogih aparatur, ki so za nas tu nujne, ni. Marsikaj zdravijo kar z raznimi domačimi zdravili, Tako dajejo na primer na rane po poškodbi kar papajo iz sosednjega vrta. Zanimivo pa je, da se rana potem kar zaceli. Svojci, ki pripeljejo bolnike v bolnico, morajo potem tam tudi skrbeti zanje, ker v bolnici ni dovolj osebja. Pa seveda še marsikaj drugega.
Pomislila sem na ljudi, posebno stare, včasih že pri devetdesetih letih in več, ki se zdravijo tukaj. Mnogi si vsak dan večkrat merijo krvni pritisk in če je za malenkost višji od normalnega, delajo cel cirkus, da jim pritisk potem naraste še zaradi tega. Da o vrednosti holesterola sploh ne govorimo. To je zanje naravnost življenjsko važno. Pa še veliko podobnega bi lahko naštevala.
Seveda si še zdaleč ne želim medicine, kakršna je v Afriki. Prav tako pa se mi zdi nesmiselno, kar se pogosto dogaja tu v Evropi. Medicina je ljudi preprosto razvadila in jim obljubila, da se za vse najde zdravilo, treba je samo upoštevati vsa navodila. Pri tem ji zelo stoji ob strani farmacevtska industrija s svojo računico. Ljudje pa so vedno bolj odvisni od tega, kar jim ponujajo drugi in veliko premalo zaupajo močem, ki jih nosijo v sebi. Nekje sem prebrala zelo dobro misel: Dober zdravnik je tisti, ki prebudi zdravnika, ki tiči v vsakem človeku.
Zato lahko rečemo: Dobra medicina je tista, ki pomaga prebuditi zdravnika, ki tiči v vsakem od nas. Morda je to nekje na sredi med afriško in sodobno medicino.
