Kako živeti z invalidom

Tako kot smo si ljudje zelo različni, tako je tudi življenje z invalidom lahko zelo različno. Poznam invalide, ki imajo neznansko »srečo«, da zanje skrbijo žene z neverjetno vdanostjo in potrpežljivostjo in so pripravljene potrpeti vse, tudi moževe »kaprice«, ne da bi kdaj pomislile tudi nase. Za nekatere se bojim, da nekega dne tega preprosto ne bodo zmogle več in se bodo sesule.

So pa seveda tudi drugačne oblike sobivanja z invalidom. Pri tem zelo rada pomislim na prijateljico, ki je dolga leta skrbela za moža, ki je postajal vedno bolj odvisen od njene pomoči. Uspelo pa jima je najti nek način sobivanja, ki je bil obema v veselje. Oba sta se pri tem počutila enakopravna. Mož je bil do žene vedno zelo obziren, tudi zelo hvaležen za vso njeno skrb in pomoč. Žena nikoli ni imela občutka, da to skoraj presega njene moči. Tisto, kar je delala, je delala z veseljem. Skupaj sta se pogovarjala, kaj mu žena lahko naredi in kaj ne. Mož je izredno užival, ko je dobil električni voziček in sta se z ženo odpravljala na izlete, on z vozičkom, ona s kolesom. Ko je pred tremi leti nenadoma, nepričakovano umrl, je bilo zanjo sicer težko, ampak prav zaradi njunega tako pozitivnega odnosa, je bila laže kos žalovanju.

Zdaj, ko sama marsičesa ne zmorem in potrebujem pomoč, veliko razmišljam prav o tem, kako je potrebno najti pravo mero in razumevanje na obeh straneh, pri invalidu in pri tistem, ki z njim živi. Sama ne bi želela živeti z občutkom, da se mora nekdo ob meni do onemoglosti žrtvovati. Raje pomislim na to, kaj je potrebno tudi z moje strani. Zavedati se moram, da ne morem in ne smem kar zahtevati, kar bi meni bilo prav, ampak moram premisliti, kaj je v tem trenutku najlaže izvedljivo.

Najhuje je, če je človek prepričan, da je najbolj ubog na svetu in se mora vse vrteti okrog njega. Ne, nihče ni tako ubog, da ne bi lahko pomislil tudi na druge, tudi na tiste, ki mu pomagajo.

Deli.