Kako trmasta je

Zgodba, kakršne slišimo skoraj vsak dan. Stara gospa, ne vem točno, koliko je stara, ima težave s srcem. Otroci in vnuki so vznemirjeni. Nekaj bo treba storiti. Saj je ne morejo pustiti kar tako. Če se ji kaj zgodi, če umre (no, na kaj takega si niti pomisliti ne upajo), si bodo celo življenje očitali, da niso preprečili smrti. Stara gospa pa noče nič slišati o tem, da bi morala k zdravniku. Preprosto noče. Vsega njihovega siljenja in prigovarjanja ima že čez glavo. Drugim razlagajo, kako je trmasta, kako ji ne morejo nič dopovedati, ona sama pa želi samo to, da bi jo pustili pri miru in bi se lahko odločala tako, kot čuti v sebi, da je prav.

            Prav takšno zgodbo sem poslušala pred nekaj dnevi. O stari mami, ki noče nikamor. Vnukinja je odločno rekla, da res na smejo dopustiti, da bi umrla. Ne vem, kako se je ali se bo zgodba tokrat končala. Možnosti je seveda  veliko. Od tega, da bo stara mama le uveljavila svoje, ostala doma in se ji zaenkrat ne bo nič zgodilo, ali pa se ji bo stanje poslabšalo in bo res umrla. Največkrat se vendarle zgodi, da svojci zmagajo in starega človeka odpeljejo k zdravniku. Ta mu morda za nekaj časa stanje izboljša, morda tudi ne, morda ga pošljejo v bolnišnico, morda celo na intenzivni oddelek in še veliko drugega se lahko zgodi. Vsakokrat je malo drugače in nikomur si ne bi upala svetovati, kako mora ravnati. Vsak človek mora zase o tem odločati.

            Premišljujem pa, kako bi sama ravnala, če bi se znašla na mestu te stare gospe. Pravzaprav ne morem točno reči kako, dokler se v resnici ne znajdem v takšnem položaju. Prav zagotovo pa vem, da mi pomeni eno največjih vrednot, da lahko sama odločam o sebi. To bi želela ohraniti tudi v starosti, tudi če bi bila hudo bolna ali kakorkoli prizadeta. Drugi mi lahko svetujejo, me spremljajo, ne morejo pa se odločati namesto mene. Seveda pa ostane potem tudi odgovornost pri meni in je ne morem preložiti na druge.     

Deli.