Kaj najbolj pogrešamo

Ko poslušam ljudi, mlade in stare, zdrave in bolne, slišim predvsem od starih in bolnih tako tožbo: »Tako zelo bi si želel, da bi ob sebi imel nekoga, s katerim bi se lahko odkrito pogovoril o vsem, kar me vznemirja.« To si ljudje najbolj želijo. Ko malo natančneje pogledamo, vidimo, da se ljudje še kar precej pogovarjajo. Pa ti pogovori očitno niso »tisto pravo«. Verjetno so naši pogovori že celo življenje bolj površni, o ne tako pomembnih stvareh in potem tudi v starosti ne moremo pričakovati, da bo drugače.

            Včasih pa se sprašujem, ali naša pričakovanja morda niso le prevelika. Od drugih pričakujemo, kako pozorno, taktno, sočutno se bodo znali pogovarjati z nami, sami pa nismo nič boljši in tudi ne znamo prav poslušati sogovornika. In potem naj bi bili ljudje z nami drugačni. V bistvu zelo nerealno pričakovanje.

            Pa smo spet pri tem, da je treba začeti pri sebi. Če bom jaz pripravljena nekoga poslušati, se pogovarjati z njim odkrito, brez kakršnihkoli stranskih namenov, je veliko več verjetnosti, da bom tudi sama našla ljudi, ki bodo znali tako poslušati mene in se pogovarjati z menoj.

            Iz svojih dosedanjih izkušenj vem, da je tako. Potem se takšna srečanja dogodijo nepričakovano, nenačrtovano, nekje, kjer tega ne bi nikoli pričakovala. Pogovor steče in imam občutek, da tega človeka že od nekdaj poznam in da sva se dotaknila bistvenega. Pa sploh ni treba, da takšen pogovor traja dolgo. Ostane pa v spominu in zapusti svojo dragoceno sled. Včasih je to enkratno srečanje in tega človeka nikoli več ne vidim.

            Nam vsem bi želela, da bi znali biti vedno odprti za takšna srečanja. Veliko lepega nam lahko prinesejo in polepšajo življenje. Vedno bolj sem tudi prepričana, da se nobeno naše srečanje ne odvija zaman in da ima vsako svoje sporočilo. Je pa od nas samih odvisno, ali ga znamo sprejeti ali pa še naprej vztrajamo v pričakovanju nečesa, kar je samo plod naše predstave in sploh ni realno.   

Deli.