Ko nekaj povemo, se nam zdi tako samoumevno, da bo naš sogovornik razumel prav tako, kot smo povedali. Potem pa čez nekaj časa ugotovimo, da naših besed sploh ni razumel ali pa jih je razumel čisto napačno. Morda tega nismo znali prav povedati ali pa je bil poslušalec v stanju, ko tega ni mogel razumeti. To se dogaja na vseh področjih našega življenja in pri vseh generacijah. Največkrat to sploh ni odvisno od izobrazbe.
Sama sem takšne stvari doživljala ob bolnikih in njihovih svojcih. Včasih se mi je zdelo, da še pogosteje pri svojcih kot pri bolnikih. Pogosto sem začutila velik razkorak med izrečenim in povedanim. Meni se je oboje zdelo isto, pa v resnici ni bilo. Včasih se je šele čez nekaj časa izkazalo, da izrečene besede niso povedale tega, kar sem želela povedati.
Verjetno je več razlogov za ta razkorak med izrečenim in povedanim. Morda sem bila kriva jaz sama, ker nisem znala najti pravih besed in pravega načina, pa tudi ne pravega trenutka. Vzrok je bil lahko tudi v bolniku, ki je pričakoval nekaj drugega in v istem trenutku ni mogel dojeti tega, kar sem mu želela povedati. Enako se je morda dogajalo tudi svojcem. Tako so pogosto nastajali nesporazumi. O nekaterih smo se potem pogovarjali, o nekaterih, žal, tudi ne. Tudi sama sem sem in tja doživela, da sem koga razumela čisto napačno, čeprav je govoril jasno in razločno v zelo razumljivem jeziku.
Vedno bolj se zavedam, da še zdaleč ni dovolj, če nekaj rečeš in misliš, da si s tem vse povedal. Dobro se je pozanimati pri sogovorniku, ali je izrečeno razumel tako, kot smo želeli. Dobro se je potem o tej stvari tudi malo več pogovarjati in tako bolj osvetliti izrečeno in povedano. Marsikaj je ob tem povedanega tudi z našo nebesedno komunikacijo, s tonom glasu, pogledom in podobno. Še zdaleč ne samo z besedami.
Ivan Cankar je nekje lepo zapisal lepo misel: Zakaj v glasu je ljubezen, ne v besedi. Glasu pa ne moreš izraziti z besedo, moraš ga slišati in začutiti v vsem bitju človeka, ki je pred teboj.
