Informacije z interneta

Ko sem sama pred šestinštiridesetimi leti zbolela za multiplo sklerozo, so bili res čisto drugačni časi. Po eni strani marsičesa še ni bilo na razpolago, kar sedaj pripomore k boljšemu poteku bolezni, po drugi strani pa še ni bilo marsičesa, kar danes pri ljudeh povzroča veliko paniko. Med drugim takrat še tudi ni bilo interneta, ki igra sedaj prav pomembno vlogo, pa ne vedno dobro. Če tehtam eno in drugo, se mi zdi, da je bilo kar prav tako, kot je bilo.

            Pred kratkim je zbolela znanka mojih let. Celotna diagnostika še ni končana, verjetno gre za raka. Ona sama jemlje to zelo mirno, zelo trezno, brez kakršnekoli panike. Z vsemi se tudi zelo odkrito o vsem pogovarja. Čisto drugače pa je pri njenih otrocih, ki brskajo po internetu in prihajajo vsak dan s kakšno drugo novico. Nekaj podobnega se dogaja pri mladi ženski, ki so ji ugotovili multiplo sklerozo. Tu so pa starši tisti, ki ure in ure presedijo pred računalnikom. Njej tega niti nočejo povedati, da je ne bi preveč vznemirjali. In vsi verjamejo, da to, kar najdejo tu na internetu stoodstotno tudi drži. Od samega strahu pa komaj živijo.

            Velikokrat bi bilo laže živeti brez interneta. Ali pa bi ga morali znati ljudje uporabljati malo drugače. Jemati bi ga morali z malo večjo razdaljo in ne tako absolutno verjeti v vse, kar tam piše. Če pogledamo samo napoved neke bolezni. Sama sem se s tem zelo veliko ukvarjala pri bolnikih z rakom. V knjigi ali pa na internetu lahko preberemo neke statistične podatke, kako bolezen v večini primerov poteka. Nikjer, prav nikjer pa ne moremo prebrati, kako bo bolezen potekala pri tem konkretnem človeku. Lahko veliko bolje, lahko tudi veliko slabše, lahko tako kot piše v knjigi za večino. Vse je možno in človek vedno lahko upa v najboljšo varianto. Hkrati pa je prav, da dopušča tudi najslabšo. 

To je realni optimizem, ki nam lahko pomaga živeti. Ne se slepiti, videti stvari takšne, kot so, in vendar upati. 

Deli.