Dragocen dedek

V krogu mojih znancev in prijateljev se vedno več pogovarjamo o vnukih, ki so za mnoge najpomembnejša okupacija. Mnogi pripovedujejo, kako je njihovo upokojensko življenje ob vnukih postalo čisto drugačno, kot so si ga prej predstavljali. Pri mnogih imaš občutek, da so se naravnost pomladili. No, treba pa je tudi priznati, da se sem in tja najdejo tudi stari starši, ki jim je z vnuki naloženo preveliko in pretežko breme. To je potem malo manj razveseljivo.

            Z veseljem spremljam prijateljico, babico dveletnega prvega vnuka. Pred petimi leti ji je umrl mož in vedno znova pripoveduje, kako zelo si je želel vnuka, pa ga žal ni dočakal. Je pa še vedno na prav poseben način prisoten ob vnuku.

            Starši vedno znova pripeljejo fantka v varstvo k babici. Kadar zboli in ne more v vrtec, kadar imajo kakšno obveznost popoldne, ali pa ko pride mlada družina k babici na kosilo. Babica je vseh teh stikov z vnukom zelo vesela in se tudi potrudi, da mu je lepo. Pred kratkim mi je pripovedovala, kako je vedno z njima tudi pokojni mož.

            Ko pripeljejo fantka k babici, teče vedno najprej v dnevno sobo, kjer objame svojega medvedka, potem pa se postavi pred dedkovo sliko na steni in pozdravi tudi dedka. To se mu zdi povsem samoumevno. Včasih se z babico o dedku tudi pogovarjata in ona mu pove, kako zelo bi ga bil vesel.

            Ima še enega dedka, ki živi daleč stran, pa tudi sicer z njim nimajo tesnejših stikov. Ta dedek je sicer živ, pa v otrokovem življenju veliko maj prisoten in zanj manj pomemben kot pokojni dedek. Ob tem sem premišljevala, kakšne so naše človeške vezi, kako so lahko žive in prisotne tudi še po smrti. To ne velja samo za tega otroka, ampak za nas vse v vsakem obdobju življenja. Dober odnos, ki sta ga imela babica in pokojni dedek, pomaga babici ohranjati to povezavo tudi za prihodnje rodove. Babica, ki bi samo jokala in tožila, tega ne bi mogla.      

Deli.