Dovolj zgodaj

Ko si mlad in zdrav največkrat res ne pomisliš, na kaj vse bi moral še paziti, da bi ti bilo potem v starosti laže. Navadno gre za zelo preproste vsakdanje stvari, ki pa potem, ko se kaj zaplete, sploh niso več tako preproste. Samo misliti bi bilo dobro na to že prej.

            Na misel mi prihaja gospa mojih let, ki mi je pred kratkim omenila, da z možem razmišljata o tem, da bi se iz hiše preselila v manjše in udobnejše stanovanje. Hiša, v kateri živita, je lepa, tudi zelo lepo urejena. Povezana je z mnogimi spomini na mladost, saj je gospa v tej hiši odraščala. Pravzaprav jima je v tej hiši lepo, je pa veliko stopnic in veliko dela s čiščenjem. Za zdaj še nekako zmoreta, toda vedno starejša postajata in zakaj si ne bi uredila življenja tako, da bi jima bilo laže. Zato se mi je njeno razmišljanje zdelo zelo trezno. Verjamem tudi, da jima pri tem ne bo prav lahko. Upam pa, da jima bo uspelo, da se odločita dovolj zgodaj.   

            Nekako ob istem času mi je znanka pripovedovala o mami, stari čez devetdeset let. Že nekaj let je zaradi kapi nepokretna in vso nego morajo opravljati na postelji. Kar nekaj ljudi se pri tem izmenjuje in nekateri od njih so že kar v letih. Začenjajo tožiti o bolečinah v hrbtenici in to postaja vedno huje. Nekje so videli bolniško posteljo, ki jo lahko dvigaš in spuščaš in z njo urejaš ležišče tako, da je najbolj ugodno. Pa tudi nega je tako lažja. Takšna postelja bi jim bila gotovo v veliko pomoč. Ni poceni, ampak denar bi nekako zbrali, morda bi si jo za neko odškodnino lahko celo izposodili. Toda treba je ukrepati, od samega razglabljanja kako in kaj ne bo nobene pomoči. In če bi si jo izposodili ali kupili že pred leti, bi bilo vse skupaj laže. Morda bi imeli tisti, ki za gospo skrbijo, tudi manj bolečin v hrbtenici.  

            Verjetno za takšne pomoči ne more biti nikoli poskrbljeno dovolj zgodaj, ker nas skoraj vedno malo presenetijo. Pa vsaj prej, ne šele takrat, ko postane stanje že čisto neznosno.   

Deli.