Boljši kos piščanca

Razmišljam o sestrah, ki sta, že precej v letih, živeli sredi Ljubljane.  Zdaj sta že nekaj let pokojni in osebno ju nisem poznala. Znanka, ki je bila dolga leta njuna soseda, se ju večkrat spominja. Od nje sem tudi slišala, kako je bil piščanec iz otroštva pogosto predmet njunih pogovorov.

            Ena sestra je vedno znova očitala drugi, obe sta bili malo nad ali malo pod osemdeset let stari, da ji je mama dala pri kosilu vedno najboljši kos piščanca. Ne spominjam se točno, ali je šlo za bedro ali prsni del, saj to sploh ni pomembno. Dejstvo je, da sta se ti stari gospe sedaj, pri osemdesetih letih, prepirali zaradi kosa piščanca. Ta kos piščanca naj bi dokazoval, katero od njiju je mama imela rajši. In gospa pri osemdesetih letih je v bistvu še vedno majhna punčka, ki živi z občutkom, da ima mama rajši sestro in ji zato daje boljši kos piščanca. Kolikor vem, sta se sestri prepirali do smrti in sta tudi nezadovoljni umrli.

            V prvem trenutku se zdi, da gre za zelo banalno stvar. V bistvu pa gre za veliko več in takšnih in podobnih prepirov je zelo veliko. Tako kot ima piščanec samo dve bedri in se ga torej ne da razdeliti na tri ali štiri enake dele, tako je tudi z mnogimi drugimi stvarmi. Ne da se dati vsakemu do milimetra enako. Hudo je, če merimo potem ljubezen, mame ali koga drugega, po teh milimetrih. Človek skoraj ne more verjeti, ampak veliko odraslih in starih ljudi je, ki delajo točno to. Hudo je, če se te zamere vlečejo takšne potem do konca in grenijo življenje starim ljudem.   

            Spominjam se družinskega terapevta, ki je v predavanju vedno znova poudarjal, da ljubezen staršev ne more biti nikoli čisto enaka do vseh otrok. Sploh ne gre za to, ali je večja ali manjša. Drugačna je. Tako kot so kosi piščanca različni. Najbolj nevarno je, če skušamo meriti vse po enem kopitu. Zato se moramo že zgodaj učiti to razumeti in sprejeti. Pri svojih starših in pri sebi. 

Deli.