O bolezni lahko razmišljamo zelo različno. Ko je bolezen za človeka samo nekaj teoretičnega, oddaljenega, gleda človek nanjo povsem drugače kot takrat, ko te doleti. Osebno sem se celo življenje ukvarjala z bolniki in njihovimi svojci, tudi sama se že dolga leta soočam s kronično boleznijo in vedno znova pride kdo na pogovor, ko se znajde s hudo boleznijo. Ali pa kdo od njegovih. Včasih pa se sprašujem, kako bi ravnala, če bi se v tem trenutku znašla s hudo boleznijo in bi umirala. V teoriji mi je vse jasno. Pa bi mi bilo jasno tudi v resničnem življenju? Ne vem.
Vse to mi je prihajalo na misel, ko mi je znanka, ki so ji pred kratkim našli precej razširjeno rakavo bolezen, pripovedovala, kako je reagiral eden od njenih prijateljev. Gospa ima tri otroke, dva že šolarja, enega še v vrtcu. Ko so ji povedali, kakšno je njeno zdravstveno stanje, je bila čisto obupana. Njena prva misel je bila, kaj bo z njenimi tremi otroci. Zelo, zelo razumljivo. K sreči je takšna, da stvari ne skriva v sebi, ampak se pogovarja. Doma v družini, pa tudi s prijatelji in znanci. Prizadela pa jo je pripomba prijatelja: »Sprejmi bolezen kot dar, bodi prepričana, da je to dar zate.« Ne, zanjo bolezen v tem trenutku ni dar, ampak zelo huda preizkušnja, za katero bi bila neizmerno bolj vesela, če je ne bi bilo.
Prepričana sem, da ji je ta prijatelj hotel dobro. Čez nekaj časa, čez nekaj let, lahko tudi prej ali pozneje, bo morda tudi sama lahko rekla kaj takega. Ne pa v tem trenutku. Zdaj bolezen zanjo gotovo ni dar. Predstavljam si, da bi se lahko našel tudi človek, ki bi mu bila bolezen tudi v začetku dar. Ampak ne tej gospe. Zato moramo biti zelo previdni, kaj komu rečemo. In kdaj mu kaj rečemo. Verjetno se bomo tega učili celo življenje in nikoli popolnoma obvladali. Vedno znova bomo delali napake. Važno je samo, da se iz njih kaj rečemo. In kdaj mu kaj rečemo. Verjetno se bomo tega učili celo življenje in naslednjič ravnamo drugače.
Tej moji znanki želim vse najboljše za potek njene bolezni. Pa ne samo njej, ampak tudi njeni družini. Da bi bolezen nazadnje res razumeli kot dar. Naučimo in naslednjič ravnamo drugače.
Tej moji znanki želim vse najboljše za potek njene bolezni. Pa ne samo njej, ampak tudi njeni družini. Da bi bolezen nazadnje res razumeli kot dar.
