»Če želiš priti hitro hodi sama, če želiš priti daleč hodi z ostalimi!« To mi je dejala sestra večer pred odhodom na moj Camino. Moja draga sestra.
In te njene besede so mi danes še posebej odzvanjale v ušesih, ko sem z razbolelimi nogami hodila od Arzue do O Pedrouza. Ker nisem mogla slediti skupini, sem po Poti hodila sama. A ne osamljena. Svoje prve misli in molitve na Poti sem tako danes namenila samo njej, moji sestri. Kako jo imam rada, kako jo pogrešam, kako hvaležna sem vesolju, Bogu, staršem, da so mi jo poslali na pot mojega življenja.
Tako kot se je današnja Pot vila med polji, evkaliptusovimi gozdovi in manjšimi naselji so tudi moje misli potovale in vijugale sem in tja. Največ so se ustavljale pri mojih ljubljenih domačih, ki me čakajo doma, jih pogrešam in si v mislih predstavljam kako so. Seveda pa sem namenila svoje misli in molitev tudi vsem mojim dragim, najdražjim, ki jih ni več z mano, a so v mojem srcu vedno z menoj. Nekje na sredi poti me je dohitel Simon, moj prijatelj in sodelavec, ki prav tako roma z našo skupino, in mi prenesel tople pozdrave najinih sodelavcev. Ti pozdravi in kratek klepet z njim mi je dal novih moči in energije za nadaljevanje Poti. Opazila sem, da se konec našega romanja po Caminu res bliža koncu, saj je na poti vedno več romarjev, ki prihajajo z vseh koncev sveta. Za vse nas pa je enak pozdrav Bon Camino, ki ga z veseljem delimo med seboj. Romanje me pripelje mimo stene modrosti, kjer so zapisane različne misli. Najbolj sem si zapomnila misel »Svet je kot knjiga in tisti, ki ne potujejo (romajo) preberejo samo prvo stran«.
Pot me je le počasi in s težavo vodila najprej, kilometer za kilometrom. In priznam, da tako kot sem danes pozorno opazovala kilometre na obcestnih kamnih Jakobove poti, tega prejšnje dni nisem počela. In končno sem prispela do znaka (školjke) za Camino, ki me je zelo razveselil, saj je na njem pisalo, da je do Pedrouza le še 4 kilometre. Juhuhu in hvala Bogu, zmogla bom!! A od same sreče in navdušenja sem zavila na napačno pot. Sledilo mi je dvajsetletno dekle iz Tajvana in po nekaj deset metrih sva se spogledali, se nasmejali druga drugi in se začeli spraševati ali sva na pravi poti. Nikjer nobene rumene puščice, nobenega obcestnega kamna, ki bi potrdila da sva na pravi poti. K sreči je dekle imelo na telefonu aplikacijo za romanje po Caminu in je hitro ugotovila, da sva na vzporedni cesti za Pedrouzo in da se bova kmalu pridužili »pravi« Camino poti. Zaklepetali sva se in si zaupali marsikaj zelo osebnega. Tako hitro gre to na Caminu. Na Caminu je vse drugače, zelo drugače. Tako sva skupaj nadaljevali do mesta Pedrouza in moji razboleli nogi sta hodili brez bolečin. Po prihodu v mesto sva se toplo objeli in si zaželeli, da se jutri mogoče spet srečava na Poti ali pa na najinem skupnem cilju v Santiagu de Compostela.
Camino dela čudeže. Ti čudeži so majhni, drobni a meni zelo pomembni in pridejo vedno v pravem trenutku. To je lahko prijazna beseda, delitev skupne kreme za bolečine v nogah, obližev za žulje, zlate roke naše Štefke, prijazen nasmeh našega Vilija, ki ga običajno prvega zagledamo ob prihodu v alberge, izvrstno pripravljeni obroki hrane gospoda Jožeta, ki nas tudi duhovno zelo lepo vodi in usmerja vsak dan znova in znova. Ali pa je to topel objem, stisk rame, ko ti je najtežje.
Hvala župniji svetega Jožefa iz Celja, ki nas je popeljala na to Pot.
Milena Slatinjek, Velenje
Foto: Luka Čalasan Dorn
