Anitina misel: »Vsako jutro se zbudite z mislijo, da se vam bo danes zgodilo nekaj lepega, čudovitega in magičnega.«
Danes malo krajša, a zanimiva tura. Po res dobrem zajtrku na terasi (konec oktobra!?) nam je gospod Jože prebral zgodbo o telefonskem pogovoru z Bogom. Moto zgodbe je, da Boga nagovorimo, povratno pa ga ne slišimo. Dita je to metaforično prenesla na prijatelje. Pogosto jih pokličemo, ko kaj potrebujemo, nasprotno pa se kdaj zgodi, da si ne vzamemo časa, da bi jih poslušali. Glede na to se je »odcepila« od skupine in danes razmišljala o ljudeh, ki so skozi vsa ta leta postali njena druga družina. Tekom hoje jo je prevzela tudi preprostost pokrajine, ki te ustavi v hitenju vsakdana, in duh časa, ki ga pokrajina izžareva. Zadnje velja za vse ustvarjalke tega prispevka – spomnile smo se ljudi, ki so pred nami prehodili to pot. Ta je tekla skozi vasice, ki so bogate v svoji preprostosti – imajo krasne vrtove, polne hortenzij in dalij ter ostalega jesenskega cvetja. Nekaj posebnega je bil na poti tudi evkaliptusov gozd, tega smo doživele kot ponos, trdnost in žilavost ljudi, ki tukaj vztrajajo.
Na drugi strani pa so vasice »opremljene« s starimi cerkvicami in križi, to pomeni, da je človek častil in upal že od nekdaj.
Med današnjim romanjem smo tudi spoznale, da smo nasičeni s stvarmi, ki nas samo bremenijo, in vsak dan znova spoznavamo, kako malo materialni dobrin potrebujemo za svojo srečo. Dokaz temu je romar Igor iz Ukrajine, ki nosi dva majhna nahrbtnika, v katerih ima spravljeno prav vse kar potrebuje.
Zaključujemo z Anitino mislijo: »Bodimo vsak dan za trenutek hvaležni za vse drobne blagoslove, ki nam jih daje življenje.«
Bon Camino!
Anita, Dita, Mihelca, Tatjana
Foto: Anita
