Po včerajšnjem deževnem prvem dnevu smo se danes zbudili v malo manj deževno jutro in dan začeli s sveto mašo ob pol sedmih zjutraj. Današnja Božja beseda je bila kot naročena za nas, saj je govorila o tem, kako pomembna je vztrajna molitev. Gospod Jože je v nagovorih še posebej poudaril, kako se naše molitve nalagajo v skupni fond in kako je tudi hoja lahko molitev. Poudaril je tudi pomen prepuščanja v molitvi, saj naš Bog najbolj ve, kaj je za nas dobro. S tako lepo popotnico smo se po zajtrku in blagoslovu odpravili našemu današnjemu cilju naproti. Pred nami je bilo približno 900 m vzpona in skupaj skoraj 32 km poti. Začetni 2 uri sta bili še po asfaltu ob cesti, zato smo bili kar veseli, ko se je pot počasi začela vzpenjati in je postala malo bolj nogam prijazna. Tudi dež je počasi ponehal in vmes je celo posijalo sonce, da nas je malo razveselilo. Glede na to, da je včeraj ves čas res močno deževalo, smo bili danes prav hvaležni, da je deževalo samo občasno in še to ne premočno. Nekateri smo že včeraj pridelali nekaj žuljev, zato je bila današnja pot za nas še malo težja, a smo tudi te bolečine z veseljem prenašali in jih darovali za tiste, ki so nas prosili, da se jih spominjamo, pa tudi za druge potrebe.
Za današnji dan je bilo značilno tudi to, da prišli v pokrajino Galicijo, kjer je še veliko ostankov starodavnihljudstev. Naju z možem je zelo nagovoril kraj O Cerebreiro, ki leži na približno 1300 m nadmorske višine. V kraju je cerkev iz 9.stoletja, kjer je okrog leta 1300 maševal duhovnik, ki ni veroval v to, da je v hostiji in vinu res Kristusovo telo in kri, in ko je nekoč v nekem viharnem, zimskem maševal samo za enega vernika, ki je prišel k maši, se je ob tem, ko je izrazil začudenje nad tem, da je prišel tako daleč zaradi navadnega koščka kruha, hostija spremenila v košček mesa in vino v kri.
V tem kraju smo videli tudi značilne okrogle hiše keltskega izvora s slamnatimi strehami, v katerih so nekoč živeli ljudje skupaj z živalmi.
Po okrepčilu v manjši gostilnici naš je čakalo še kakih 12 km hoje do našega prenočišča. Čeprav je bila pot zelo lepa, so se nekaterim zadnji kilometri že kar vlekli. Zelo smo bili veseli, ko smo prišli do toplega prenočišča, še bolj pa nam je želodčke ogrela res dobra večerja, ki jo je spet s tako ljubeznijo skuhal naš gospod Jože. Po večerji smo se kar malo zasedeli in zapeli kar nekaj lepih slovenskih pesmi ob spremljavi harmonike. Za to, da nas jutri ne bo preveč vse bolelo, pa je skrbela fizioterapevtka Štefka, ki je vodila res dobre raztezne vaje. Zadovoljni, da je za nami še en dan, smo se počasi odpravili spat.
Simona Špital
fbthdr
