26. oktober 2025 – 9. dan romanja v Kompostelo (nedelja): Romarji upanja pri apostolu Jakobu

Veselje, smeh, solze sreče in objemi so spremljali naš prihod v Santiago. Ni nas motila zgodnja ura vstajanja – šli smo naprej, kljub utrujenosti in bolečim nogam. Vsak je v srcu nosil svoj namen, prošnje in zahvale. Vstopiti v mesto je bilo čudovito, še posebej, ker so nas pozdravljali tekači, ki so po ulicah mesta apostola nabirali zadnje kilometre in svoj tek končali na trgu pred mogočno katedralo.

 

In potem vstop vanjo. Nihče ni ostal ravnodušen. Vsak je našel svoj kotiček tišine in se udeležil svete maše. Čeprav je bila v španščini, nas to ni oviralo – čustva so preplavila dušo in srce. Bilo je lepo in veličastno hkrati. Ob koncu pa vrhunec: znamenita kadilnica, ki je zaplesala visoko pod oboki in s svojim vonjem napolnila celotno katedralo. Mnogim so se orosile oči. Nato še trenutek z apostolom – vzpon do njegovega kipa nad oltarjem, dotik srebrnega plašča in tiha molitev ob njegovem grobu. Popolno. Milostno. Ganjeno.

 

Bazilika svetega Jakoba v Santiagu de Compostela je eno najlepših svetišč krščanstva. Njena mogočna romanska arhitektura z baročnimi dodatki pripoveduje o stoletjih romarjev, ki so tja prihajali s poti iz vse Evrope. Na pročelju katedrale se v kamnu zrcali vera in hvaležnost milijonov ljudi, ki so tu našli mir. V njenem osrčju počiva apostol Jakob, eden izmed Jezusovih najbližjih učencev, ki je po izročilu oznanjal evangelij v Španiji. Njegov grob je postal cilj romarjev, ki v hoji k njemu iščejo Boga, smisel, novo moč in upanje.

 

A s tem se dan ni končal. Po obilnem obroku, za katere je dan za dnem skrbno poskrbel Jože, smo se odpravili na »konec sveta«. Najprej v Muxío, nato še v Finisterro. Če nas je prvi kraj očaral z divjimi valovi in vetrom, nas je drugi prevzel s tihim, veličastnim sončnim zahodom. Kaj lepšega, kot opazovati sonce, ki tone v ocean na najbolj zahodnem delu Evrope! Ob pogledu na rdeče nebo smo v mislih podoživljali skoraj 200 kilometrov prehojene poti. Na njej nismo bili le romarji – postali smo romarji upanja. Drug drugemu smo vlivali pogum, se smejali, jokali. Postali smo bratje in sestre še ene etape camina.

 

Ne vem, kaj bo jutri, čez mesec ali leto dni. Vem pa, da imam zdaj trenutke, ki mi vlivajo upanje. To upanje so mi dali sobratje in sestre s poti – vsak s svojo zgodbo, ki je obogatila naše romanje k svetemu Jakobu.

 

Hvala Marija, Dolfi, Mirjam, Mira, Alenka, Marija, Ana, Miran, Maja, Mira, Marjan, Marija, Andreja, Dominika, Alenka, Barbara, Ilija, Aleš, Mojca, Marija, Vili in Jože!