Napisali romarki Simona in Monika; fotografije Monika.
Deževno jutro nas je prebudilo v novi dan, naše bolečine čez noč rahlo zbledijo.
Po jutranjem vsakodnevnem uvodu, kam nas bo danes vodila pot in besedah, kam naj danes usmerimo pogled smo korajžno zakorakali v deževen in hladen dan, saj smo vedeli, da je današnja pot (cca 24 km), danes malo krajša kot pretekle dni.
Z nami je danes bilo veliko peregrinov od vsepovsod (Španci, Korejci, Francozi, Italijani…), saj je vikend in tudi zato ker je Sarria od Santiaga oddaljena malo več kot 100 km, kar se šteje za opravljeno pot.
Kljub dežju sva uživali ob pogledu na pokrajino in živali (krave, ovce, kokoši, pse…). Hvala Bogu je dež po treh urah pojenjal, tako da sva ugledali za to pokrajino značilne koruznike, ki dandanes najbrž več ne služijo svojemu namenu.
Ob poti sva spremljali kamne in na njih pojenjajoče podatke o preostanku dolžine poti, saj sva vedeli, da bova kmalu, kmalu prišle do kamna z okroglo 100 km, vauuuuu noro, več kot pol poti je za nama. Zdaj naju navdaja občutek ponosa, da zmoreva in bova zmogli, saj sva pred kratkim imele obe težave z zdravjem in poškodbami in brez pravih priprav kljub vsemu odšle na pot.
Seveda pridejo trenutki ko podvomiš vase, ampak ob pogledu na čudovito galicijsko pokrajino pozabiš na bolečine.
Ob vsakodnevnih tegobah, ki se pojavljajo na poti, zvečer v skupnih prostorih uživamo, se hecamo in vzpodbujamo, kar je še poseben čar te poti.
Postali smo povezana skupina, vsak doda svoj kamenček k tej čudoviti poti Camina.
Ker sem pevka na koru, mi je v ušesu ves čas odzvanjala pesem:
»Lep je božji svet,
Krasen je razgled,
Vse je krog in krog,
delo božjih rok…«
Znameniti koruzniki Veselje romark, ko jih dohiti spremljevalni kombi Doma sv. Jožef. Še točno 100km poti do Santiaga de Compostele. Most do našega današnjega cilja – Portomarin Še zadnje stopnice do Portomarina
Dan smo zaključili s sv. mašo v cerkvi sv. Miklavža v Portomarinu. Cerkev sv. Nikolaja v Portomarinu. Lepo urejen park v Portomarinu.
Fotografije: Viljem