Besedilo in foto: Barbara in Andrejka Pliberšek
V zadnji dan naše Poti smo se zbudili polni vznemirjenja in veselega pričakovanja. Dan smo pričeli še v temi z lučkami na glavah. Na poti skozi gozd smo morali paziti na drevesne korenine. Bilo je mrzlo jutro, a v srcih smo čutili toplino, ki nas je vlekla naprej. Korak za korakom smo se bližali grobu svetega Jakoba – cilju našega romanja. Kilometri na miljnikih so tega dne padali hitreje in noge so nas nesle lahkotneje. Vsak s svojimi občutki smo se hitro znašli na trgu pred mogočno katedralo sv. Jakoba. Stopili smo direktno do njegovega groba, kamor smo prinesli vse svoje zahvale. Pritekle so tudi solze in drug drugega smo obogatili z močnimi in iskrenimi objemi prijateljskih vezi, ki so se stkale tekom našega romanja. V Komposteli smo za naših 250 kilometrov prehojene Poti ponosno prejeli priznanje s svojimi imeni. Šele ob 12. uri smo pri sveti maši zares začeli dojemati, da nam je uspelo in še pomembneje, da se Pot nikdar zares ne konča. Naš odličen voditelj Viljem nas je že tekom romanja večkrat spomnil na namen našega romanja in nas vzpodbujal, da Pot, ki smo jo prehodili, prenesemo v vsakdanje življenje. Torej, v povezavi skupaj z Bogom. Zelo bogate so bile njegove jutranje duhovne misli, večerna refleksija pa je prispevala k vsakdanjemu zaključenemu dnevu. Po odličnem kosilu kuharice Barbare in njenega prav tako zelo ustrežljivega pomočnika Urha, smo se odpeljali v Moxio, kjer smo vstopili v Marijino cerkev, v kateri smo prejeli še zadnji žig za našo romarsko knjižico. Veter nas je od tukaj hitro pregnal do “konca sveta” – Finestere, kjer smo počakali na čudovit sončni zahod. Naše romanje se počasi zaključuje, a spomini ostajajo in prijateljske vezi prav tako. Drug drugemu smo podelili in zaupali veliko lepega ter skupaj ustvarili eno nepozabno Camino družino. 
