Besedilo in foto: Metka in Franci Jančič
Naše romanje se počasi zaključuje. Danes 10 dan nas je pot vodila od Crucesa do končne postaje našega romanja-Santiago de Compostela.
Prebudili smo se v mrzlo, deževno jutro, kot, da bi nas dež rad odvrnil od namena. Vendar mi se nismo dali. Korajžno smo štartali. Zgodaj smo morali na pot, saj smo se udeležili svete maše za romarje v Composteli. V jutranjem nagovoru je Jože izpostavil tudi izpraševanje vesti, samorefleksijo. Med potjo naj bi se skušali čim bolj poglobiti vase, razmisliti o sebi in nam zaželel, da priromamo do konca čim bolj notranje razbremenjeni, sproščeni. Ampak v tem dežju sva v začetku težko razmišljala o sebi, vsa pozornost je šla na to, da ne stopim v lužo, kako mi voda s pelerine zaliva čevlje, ki niso tako nepremočljivi kot je sprva kazalo. Dobra stvar je bila le ta, da so se v mokroti malo raztegnili in me manj tiščali v mezinec. Vendar se hitro navadiš hoditi po dežju in misli so se poglabljale vame in moji vesti. Vesela sem, da sva zmogla to pot ampak kljub temu me v notranjosti nekaj moti. Ali se nisem med potjo preveč ukvarjala s svojimi žulji, bolečimi nogami… ?! Premalo pa razmišljala o Bogu, o vrednotah , o sebi kakšna osebnost sem…Največkrat sva drug drugega spraševala kako so noge, je kak novi žulj…Le malo sva se pogovarjala o tem kako notranje doživljava to pot.
S takimi mislimi sva premagovala še zadnje kilometre. Pogovor naju je usmeril tudi na dogodek izpred nekaj dni, ki se naju je oba dotaknil. Hodili smo prve kilometre po mestu, ob poti nas je veselo pozdravlja invalidka na vozičku, tako vesela in vzhičena je bila, kot, da bi ona romala ne jaz, ki sem že razmišljala, kako me čevelj žuli. Pa ravno ta dan smo se ob jutranjem nagovoru pogovarjali o tem, kako srečni smo, da lahko romamo, koliko ljudi bi radi romali, pa zaradi takih ali drugačnih vzrokov ne morejo.
S takimi mislimi naju je pot pripeljala do cilja. Nisva prišla tako lahkotna kot je bil Jezus, ki je hodil po vodi, gotovo pa sva na poti pustila kakšno breme, oz. ugotoviš kaj je tisto v življenju, ki zares šteje in kaj je tisto za kar samo mislimo, da je pomembno.
Za naju je bilo romanje čudovita izkušnja in vesela sva, da nama je bilo to omogočeno. Zato bi se ob tej priliki rada zahvalila v prvi vrsti bratu Jožetu, s katerim smo na poti že od velikonočnega ponedeljka in se skupaj tudi vračamo, Viliju, ki nam je ves čas na razpolago z nami na poti ter seveda vsem soromarjem, za vse spodbude, vesele nasmehe ali resne pogovore in sanirane žulje. Še bomo romali po različnih poteh življenja, gotova pa bodo naša romanja duhovno bogatejša.
