Napisali romarki Sandra in Eva, fotografije: Sandra in Eva,
Prijetno naspani smo se zbudili v sveže jutro. Zunaj je bila še tema, v nas pa vznemirjenje pred prvim dnevom našega romanja. Po okrepčilnem zajtrku, zadnjem pregledu potrebščin v nahrbtniku in blagoslovu v bližnji kapeli smo se v skupini odpravili na pot. Kmalu smo zaslišali prvi »Buen Camino« – pozdrav, ki nam bo še celotno romanje vlival pogum na naši poti.
Pot iz Ponferrade nas je najprej vodila skozi romarske vasi, asfaltno podlago pa je kmalu nadomestila nogam bolj prijazna makadamska pot, ki se je preko slikovitih vinogradov vila proti Cacabelosu. Pogled na prostrane griče, obdane s trto in sadnim drevjem, nas je v srcu pogrel in korak je postal lažji. Skupina se je čez čas razdrobila v nekaj manjših in vsak je s svojimi očmi opazoval lepote narave in se predal prijetnemu klepetu ali lastnim razmišljanjem. Ko je pogled ujel školjko ali rumeno puščico, smo vedeli, da smo na pravi poti. Ko se je zaslišal Buen Camino, smo razumeli, da smo vsi skupaj del iste poti. Na poti do Villafrance so nas razveseljevale številne osupljive male cerkvice, ki nosijo tisočletno zgodovino.
Pot iz Villafrance proti Trabadelu se je nadaljevala ob glavni, a ne preveč prometni cesti. Noge so postajale vedno bolj utrujene in za trenutek se je zdelo, da se dolga pot ne bo nikoli končala, dokler nas ni presenetil nov smerokaz. Znak prijateljstva nam je na obraze narisal nasmešek in nas spodbudil za zadnjih nekaj kilometrov, ki so bili še pred nami. S posebnimi občutki smo končno prispeli do našega prenočišča, domačega alberga ob cerkvi sv. Miklavža v Trabadelu, kjer smo se spet zbrali in se ob odlični večerji skupaj poveselili. Dan smo z refleksijo in molitvijo zaključili v cerkvi. Hvaležni in prijetno utrujeni smo zasedeli postelje v skupnih ležiščih in si v pričakovanju naslednjega romarskega dne zaželeli lahko noč.
