Prvi, mokri dan je za nami. Juhu. Vesela sem, pa ne samo jaz, vsi smo zadovoljni.
Že zjutraj smo se zbudili v žalostno deževno jutro, ki nas je sprejelo še s temo. Nisem vedela, da so tu jutra pozna, saj je bila tema še ob 8.00 uri. Po prijetnem in za marsikoga drugačnem jutru, skupni bogat zajtrk, pričakovani obrazi, romarska mrzlica in želja, da čim prej začnemo s hojo, smo se v prihajajočem dnevu odpravili dolgemu cilju naproti. Ponferrada – Trabadelo 33,5 km. Pot po razgibani in rodovitni pokrajini Bierzo, ki jo je jesen obarvala v rumeno barvo. Saj bi občudovala vse te jesenske barve, vso mavrico, ki jo ponuja narava, če ne bi……deževalo. Tako pa samo hodiš in greš. V začetku je bilo še prijetno, voda še ni našla svojo pot do telesa. Dogovorili smo se, da bomo prvi dan hodili še skupaj. In smo hodili, v začetku s pogovorom, nato bolj tiho. Počasi je voda našla svojo pot. Pri 8 km je prišla v moj desni čevelj. Bila sem presenečena. Ko sem povedala sotrpinkam pri mokri hoji, so se mi zasmejale, saj je pri njih mokrota naredila enako. Čmok, čmok je delalo v naših čevljih, me pa smo pogumno hodile naprej. Kilometri so se počasi, vendar vztrajno nabirali. V Vilafranca del Bierzo smo si privoščile dober capučino, ki nas je prijetno ogrel in hitro smo stopile nazaj v deževen dan. Gospod Jože nam je zjutraj dal dobre podatke o celi poti in tudi domačini so nam z prijaznimi gestami nakazovali pravo smer. Kolesarji pa so veselo pozdravljali s buen Camino in me smo z enakim zanosom odzdravljale. Dež pa je neusmiljeno padal. Zdelo se mi je, da nas preizkuša, vendar se nismo vdale. Še celo pospešile smo korak, se nasmejale mokrim nogam in se z nekakšnim zanosom bližale našemu današnjemu cilju – Trabadelu. Občudovale smo drevored mogočnih kostanjev in rumeno barvo odpadlih listov. Na koncu, tik pred ciljem, pa smo bile nagrajene še z žarki sonca, ki so sramežljivo pokukali izza oblakov.
Kaj naj še napišem? Moja razmišljanja! Znašla sem se v skupini popolnoma neznanih ljudi, ki pa so me sprejeli, kot da se poznamo že leta. Dobro se počutim med njimi, saj smo kot velika družina, ki se zbere tako pri skupnem obroku, kot pri petju in večerni maši. Lepo mi je in občutim nekakšen mir. Pred nami je še cel teden skupnega druženja in novih romarskih dogodivščin. Buen Camino vzklikam še za naprej.
Štefanija Ule
