2. dan romanja v Kompostelo (nedelja): BERDUCEDO – GRANDAS DE SALIME
Z romarskim blagoslovom in Božjimi kapljicami z neba, smo se poslovili od naših prvih gostišč, se mimo Marijine cerkve priporočili v njeno varstvo za naš prvi romarski dan. Lahko še tako piha, dežuje, nas zebe, nič nas ne odvrne od našega hrepenenja, da smemo hoditi po isti, prvi Jakobovi romarski poti h grobu sv. Jakoba. Pot začenjamo v temi, ki zbuja počasnejše, bolj previdne prve korake. Hvala Gospod, da nas opominjaš, da ne začnemo prehitro. Prvi vzpon, pridejo začetniški strahovi: bomo zmogli, nekateri nismo pohodniki, nimamo kondicije, a zaupamo, da besede ‘nemogoče’ ni v Božjem besedišču. Zmorem vsak korak ne s svojimi človeškimi močmi, temveč v darovanju vsakega napora za vse, ki si želijo biti z nami na poti, pa ne zmorejo, so nas pa prosili za molitev zanje. Tudi mi imamo poslanstvo, ne le svojih osebnih razlogov za to romanje, temveč smo lahko hvaležni, da smemo biti na teh svetih poteh tudi za tiste, za katere nihče ne moli, za vse, ki trpijo v različnih preizkušnjah, vse, ki še iščejo svoj smisel in poslanstvo v življenju. Prosim, da bi zmogla videti vsak trenutek svojega življenja z Božjimi očmi. Tudi trenutke največjih preizkušenj, saj se zavedam Jezusovega zgleda, da je bilo tudi izdajstvo, krivična sodba, zasramovanje, trpljenje križevega pota ter smrt na križu potrebno za moje, naše odrešenje. Kaj je teh nekaj let našega življenja na zemlji, proti večnosti?
Po poti nas nenehno nagovarja narava v vsej svoji lepoti – od gob, kostanja, kravic, raznovrstnih cvetočih rastlin. Slavim Gospoda v vsem njegovem stvarstvu. Posebej me je nagovorila čudovito cvetoča rumena pol metra visoka, izgleda da suše vajena rastlina. Vabeči živo rumeni cvetovi na steblu polnem močnih trnov – podobna je Kristusovem trnu, ki je meni zelo drag. Tako kot je s preizkušnjami in blagoslovi prepleteno naše življenje. Ravno prav nas je večkrat popršil dež, da je z nas sproti spiral naš znoj in vas nenehno opominjal na večjo pozornost na vsakem koraku po kamnitih tleh. Na ustih se mi nariše nasmeh, ko zagledam na nebu mavrico. Še vidno znamenje Božje zaveze na naši poti. Gospod, hvala, da si tako pozoren do nas in nas nenehno vabiš, da bolj razmišljamo po Božje kot po človeško. Hvala ti, da te smemo slaviti, častiti in ti služiti na tej Božji poti.
Dolg spust do jezu kot se moramo sami spustiti prav v svoje srce, ta kraj sočutja, kjer se odvija proces našega spreobrnjenja in odpuščanja, kjer se obsojanje sebe sreča z upanjem v Božjo moč in ki dojema ljubezen kot končni cilj, dar in namen bivanja. Katerih trdovratna človeška narava ponosa in napuha je še premočna, nas temeljito prepiha tako močan veter ob hoji prek jeza, da se počutimo že kot apostoli v barki sredi razburkanega morja – le da si domišljamo, da je naša vera trdnejša od njihove. Gospod, s teboj zmoremo vse, saj se zavedamo, da si hodil pred nami in nam boš pomagal rešiti vsako krizo. Z nami deliš vsako našo stisko, poznaš vsa naša upanja. Zaupamo, da nas varno pripelješ na cilj našega romanja.
Siesta po romarsko. Kot smo prej bili vsak sami, tudi v manjših skupinah na poti, smo se ponovno kot skupina zbrali k skupnemu obedu, počitku in pogovoru, kako nas je Bog nagovarjal po naši poti. Ne poznamo se, a ta milostna pot nas vse bolj povezuje. Hvaležna sem prav vsakemu za spoznavanje, pogovore, deljenje našega življenja in sočutne odzive vsakega romarja.
Spočiti in siti nadaljujemo zadnji nekaj kilometrski vzpon do cilja našega drugega dne romanja. Raznolika hoja od dolgočasnih serpentin s čudovitim pogledom na usahlo jezero in jez do sprehoda prek gozda, kjer mižim in stiskam pesti, da se ne prepustim svoji nabiralniški strasti po kostanju in gobah. Kot skušnjave v našem življenju, ki nas hitro pustijo pri miru, če jih ignoriramo in nas tako hitro obsedejo, kot jim namenimo svojo pozornost.
Prihod v allbergo, vedno okusni obrok (a se prijavimo na kuharski tečaj pri g. Planinšku?) zaključujemo z romarsko mašo. Ne naveličati se prositi, se medsebojno podpirati v molitvi, odhajati od maše z misijonskim poslanstvom, odmeva v nas nagovor na današnjo, misijonsko nedeljo. Slikamo se pred oltarjem, na katerem vso mašo občudujemo občestvo apostolov in drugih svetnikov.
Andreja in Alenka
Vabljeni, da preberete še ostale zapise naših romarjev tukaj.
