Besedilo in foto: Mira Mastnak in Neva Modic
Jutro se je začelo po ustaljenem ritmu. Preden smo se podali na pot, smo prejeli nekaj iztočnic za razmišljanje na naši poti. Največja sreča je to, da smo oz. to, da sem in zato moramo biti hvaležni.
Začeli smo v mestu Vigo , kjer se nam je pridružil vitalen gospod, ki nam je pokazal pot iz mesta. Pot nas je prvič po dolgem času vodila po gozdu z lepim razgledom na morje. Po 10 km v želodcu že kruli in je tudi čas za kavo. Šli smo mimo gostilne, ki na žalost ni bila odprta. Prijazna gospa je rekla, da naj počakamo in to se je izplačalo. Bili smo postreženi s kavo in sokom. Pridružili so se nam sotrpini iz Belgije. Spregovorili smo par besed, se poslikali in šli naprej.
Med potjo pa je vedno čas za rožni venec, za naše drage, ki smo jih pustili doma.
Dan gre h koncu. Spet v albergu, tuširanje, sanacija žuljev, nekaj kratkega za dušo in telo. Še večerja in počitek.
In še misel Nejca Zaplotnika: Kdor išče cilj, bo ostal prazen ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.
