Besedilo in foto: Gorazd in Katarina Kocijančič
Naloga napisati popotniški dnevnik naju je doletela na četrti dan romanja po Caminu, kar je še eno od številnih pomenljivih znamenj, ki se stalno dogajajo romarjem: ta dan nama je bila pot namreč prav posebno všeč. Vstali smo bolj zgodaj kot po navadi, ker nam je Viljem sicer povedal, da nas čaka dolga pot, a je bil vseeno malce skrivnosten (na koncu smo izvedeli zakaj, ker so merilci razdalje izmerili med 36,5 do 38 km prehojene poti, tako da nas verjetno ni hotel prestrašiti). Po jutranji molitvi in duhovni misli, ki jo je pripravil Viljem, in nam je ta dan položila na srce premišljevanje o odpuščanju, smo se v zgodnjem jutranjem soncu spustili z hriba, kjer smo prenočevali v bližini znanega portugalskega romarskega svetišča. Drugo srečno naključje je bilo, da smo se na razpotju, na kateri se ta etapa Camina razcepi na bolj celinsko in obalno pot odločili za slednjo – vsaj midva sva bila tega zelo vesela, saj imava rada morje in dolge plaže, ki jih Portugalski res ne manjka, poseben čar pa jim dajejo valovi atlantskega oceana, ki se mnogo višji od takih, kakršne navadno poznamo v Sredozemlju. Ker je bil dan zelo sončen, smo bili kar veseli močnega vetra, zaradi katerega smo se morali oblači v vetrovke. Iz obalnega pasu smo naredili ovinek v nekaj prav pravljičnih gozdov – na koncu smo po enem prišli do konca Portugalske, ko smo morali poiskati čoln, ki romarje kot taxi-plovilo prepelje na obalo Španije. Malce smo se prestrašili, ker ni bilo nobenega »taksista«, vendar je spretni Miha uspel s telefonom priklicati mornarja, ki je hitro prišel in nas v skupinah po pet prepeljal v Španijo. Dan se je po tem, ko smo uspešno našli dva hostla, kjer bomo danes spali, imeli zaključno refleksijo pred cerkvijo, ki je bila nekoč cerkev redovnic v klavzuri, kakor je še jasno vidno iz njene arhitekture, nato pa smo se v tej cerkvi udeležili svete maše in na koncu zapeli slovensko pesem. S petjem smo nadaljevali v jedilnici hostla. Naša Kristina Božičko nas je povabila na kozarec penine, ker danes praznuje enainštirideseto obletnico poroke.
Duhovni pisatelji pravijo, da je vsako romanje pravzaprav pozunanjenje notranje poti – tako kot je tudi notranja duhovna pot ponotranjenje gibanja v prostoru. Tri temeljne etape duhovne poti so po krščanskem izročilu očiščenje, razsvetljenje in zedinjenje z Bogom. Ker smo šele na prvi tretjini romanja, se prek telesnih naporov v teh dneh spoprijemamo predvsem z omejenostjo našega telesa in šibkostjo naše volje ter se tako z zrenjem lepot stvarstva počasi odpiramo za čudenje nad vsemi milostmi, ki so nam bile dane v naših življenjih in nas gotovo čakajo tudi na tej čudoviti poti.
