Gotovo so naši medsebojni odnosi ena najpomembnejših stvari v našem življenju. Od tega je odvisno, kako kvalitetno živimo. Če nam uspeva živeti v dobrih odnosih z domačimi, s sosedi, s sodelavci in ljudmi, s katerimi se srečujemo, nam je vse delo veliko lažje. Seveda to ni nikoli stvar samo enega človeka, ampak vseh, ki so v tem srečevanju udeleženi. Pa tudi brez napora ne gre. Za dobre odnose se moramo ves čas truditi in s tem prizadevanjem ne pridemo nikoli do konca. Celo življenje se učimo.
Včasih pa kljub temu ne gre. Za nekoga, ki je izven tega kroga, je težko reči, kdo je kriv, da sožitje ne uspeva. Zelo nevarno je obtoževati in deliti nauke.
Presunila me je pripoved gospoda, malo mlajšega od mene, ki zelo trpi, ker njegov odnos z bratom ni urejen tako, kot bi želel. Potem pa se znajdejo ljudje, ki mu delijo nauke, kako bi moralo biti. Celo v pridigi je poslušal, kako bo tisti, ki nima urejenih odnosov z bližnjimi pogubljen in bo končal v peklu. Kdor nima urejenih odnosov je zelo slab kristjan. Vse to ga muči in si vedno znova prizadeva, da bi ta odnos uredil, pa preprosto ne gre. Kaj naj še naredi? V veliki stiski je in ne ve, kako bi iz nje. Ampak brat o kakšnem pogovoru in o poravnavi med njima noče slišati. Tudi ne tega, da bi skupaj kam šla na pogovor.
Ta pripoved ni edina. Vedno znova tožijo ljudje o podobnem trpljenju. Kako naj se z njim spoprimejo? Kako naj ga razrešijo, tako da bodo na koncu zadovoljni vsi? Preprosto ne vem, tudi jaz nimam nobenih čudodelnih nasvetov, po katerih bi se dalo vse razrešiti. Poslušam in skušam razumeti to trpljenje.
Ko o vsem tem premišljujem, se mi vedno bolj zdi, da je veliko situacij v našem življenju, ki jih kljub vsem prizadevanjem ne bomo mogli nikoli razrešiti tako, da bi bili lahko res vsi zadovoljni. Živeti moramo preprosto s svojo neodrešenostjo in upati in verovati v neskončnega Boga, ki bo ob koncu obrisal vse naše solze in vsa naša trpljenja spremenil v bisere. Včasih ni lahko upati in verovati v to, je pa vredno.
