Mislim, da je kar prav, da imamo v slovenščini tikanje in vikanje, kot v večini drugih jezikov. Tako si lahko tudi s tem pokažemo, kako blizu smo si. Vem, da sem ponudbe mnogih ljudi, ki so mi ponudili, da se tikamo, sprejela kot veliko čast.
Še ko sem delala med bolniki v bolnici, pa tudi sedaj v domu, sem doživljala tikanje na drugačen način. Mene kot zdravnice se bolniki res niso upali tikati, so pa mnogi kar povprek tikali sestre in drugo osebje, čeprav jim tega niso nikoli ponudili. Velikokrat sem povprašala sestre, ali jim ugaja, da jih tikajo, pa so mi vedno odgovorile, da sploh ne. V poklicnem svetu pa je sploh potrebna določena distanca.
Malo bolj sem raziskovala, kdo so ljudje, bolniki ali stari, ki tako radi tikajo, posebno še mlajše ženske. Navadno so to moški, ki s takšnim tikanjem dajo čutiti svojo superiornost. Včasih tikajo tudi ženske, ki s tem dajo čutiti, da so kot bolnice ali zato, ker so stare, malo nad osebjem, posebno še mladim. Ali pa jim hočejo s tem pokazati določeno bližino.
Premišljevala sem, kako bi se dalo na primer bolnikom ali starim na oddelku povedati, da to ne gre kar tako. Ugotovila sem, da to ne bi pomagalo. Primernejša se mi zdi druga pot. Najbolje bi bilo govoriti z osebjem, kako to doživljajo in jih potem opogumiti, da sami vsakemu posebej, ki jih tika, vljudno rečejo, da to ne gre. Stvar človekovega dostojanstva je, da je vljuden in spoštljiv do vseh, tako osebje do bolnikov, pa tudi bolniki do osebja. Človek razvrednoti samega sebe, če ne zna biti vljuden in spoštljiv.
Mnogi zaposleni preprosto nimajo poguma, da bi kaj takega rekli. Zato jih je treba k temu opogumiti. Pogosto veliko bolj pokažeš nekomu, da ga spoštuješ, če ga opozoriš na nekaj, kar se ti pri njem ne zdi v redu, kot pa če bi molčiš. Važen je samo način, kako to poveš. In prav tega se moramo vedno znova učiti. Končno pa to ne velja samo za tikanje ali vikanje v bolnicah in v domovih, ampak za vso našo komunikacijo povsod tam, kjer živimo skupaj. Če bi to bolj znali, bi lepše živeli.
