S starejšim znancem sva se pogovarjala o drobnih ali manj drobnih težavah, ki jih starost prinaša s seboj. Zelo realen človek je in ni tožil, ugotavljala sva samo dejstva, ki jim nihče od nas ne more uiti, če dolgo živi. Nazadnje pa je izrekel še eno misel, ki se mi zdi vredna, da jo imamo večkrat pred očmi. Takole je rekel: «Včasih se vprašam, s kom bi želel zamenjati, pa nazadnje ugotovim, da z nikomer. Še vsaka zamenjava bi bila zame slabša. Navadil sem se zelo normalno živeti s svojimi težavami.«
Zanimivo bi bilo, če bi si to vprašanje postavili večkrat. Pogosto se nam zdi, kako krasno gre drugim, tako da jim skoraj zavidamo, in se nam v tistem hipu zdi, da bi bilo čisto drugače, če bi bili na njihovem mestu. Ko pa vse skupaj malo bolj podrobno proučimo, sploh ni tako. Poleg tega pa moramo vedno računati še s tem, da tisto, kar je videti zavidanja vredno na zunaj, ni vedno čisto tako. Veliko stvari nam ostane ob površnem pogledu prikrito. Večina ljudi tudi ne razglaša naokrog tega, kar je težko. Pa saj od tega največkrat ne bi imeli nobene koristi. Čisto nič bolje jim ne bi bilo.
Tako nam ne preostane nič drugega, kot da se spoprimemo z vsem, kar nam prinaša življenje, in skušamo v vsem, tudi ob vsem težkem, vse urediti tako, da bomo čim laže živeli. Čim bolj trezno se bomo tega lotili, toliko laže bo. Potem se ne bomo zaletavali v stvari, ki so že od vsega začetka obsojene ne neuspeh in smo potem samo še slabše volje. Svoje energije ne bomo trošili v prazno. Dobro je, če jo prihranimo za vse tisto, kar nam lahko res pomaga živeti.
Če bomo tako gledali na življenje, nam bo morda uspelo, da bomo znali svoje življenje, takšno kot je, bolj ceniti. Kljub temu, da nam ni vedno lahko in da bi marsikdaj želeli stvari imeti drugače, Dobro je tudi, če vemo, da se to dogaja nam vsem, ne glede na to, kako je to videti na zunaj. Tudi to lahko pripomore k temu, da živimo bolj zadovoljno, bolj kvalitetno.
