Velika noč je že zdavnaj za nami, še malo, pa se bomo začeli pripravljati na božič. Oba praznika imata marsikaj skupnega, vsaj na zunaj. Eno od tega je potica. Marsikdo si praznikov brez potice ne zna zamišljati. Ne sme biti kupljena, narejena mora biti doma in po hiši mora dišati po potici. Priznam, da je to res nekaj lepega in če je le mogoče, se je vredno potruditi in speči potico doma.
Včasih pa to ni tako preprosto. Za gospo, staro skoraj devetdeset let, je to nekaj samoumevnega. Dokler je bil mož še živ, ji je pri tem pomagal. Zdaj ji iz groba ne more več. Zato morajo priti sin ali snaha ali eden od vnukov, si vzeti celo dopoldne čas in po njenih navodilih delati potico. Ali imajo sploh čas, jih niti ne vpraša. Saj je vendar mama, zanjo morajo imeti čas. Brez njihove pomoči pa tega ne zmore več, saj se komaj še kaj giblje. Tudi ne ve, kdo bo vse to pojedel. Sama gotovo ne, saj pojé vedno manj in tudi ne potrebuje veliko. Pa tudi mladi pojedo potice vedno manj. Ampak o tem sploh ne razmišlja.
Skušam razumeti to staro gospo. Zanjo ima potica čisto drugačen pomen kot samo hrana. Potica jo spominja na minule čase, ko je bila družina še skupaj, ko so bili otroci morda še majhni in ko je bila še pri močeh. Tako lepo je bilo. Zdaj je vse drugače, bi pa rada vsaj s potico še malo podoživela te čase.
Še bolj pa bi bila te gospe vesela, če bi znala razumeti bistvo obeh praznikov, božiča in velike noči. Če strnemo oba praznika, nam govorita o isti resnici: Bog je stopil med nas ljudi, si nadel človeško podobo, postal z nami solidaren tudi v trpljenju in smrti, da bi »po njegovih ranah ozdraveli«. Prazniki nam sporočajo to resnico, od nas samih pa je odvisno, ali jo hočemo razumeti. Ob tem postane povsem nepomembno, ali doma pečemo potico ali ne. Morda jo kupimo ali pa ostanemo sploh brez. Lepo je, če imamo vse okrašeno in pripravljeno, kot se za praznike spodobi, še veliko lepše pa je, če razumemo vsebino praznika. In prav to bi želela te gospe. Verjetno bi ji to tudi pomagalo, da bi živela bolj zadovoljno.
