Sama sem imela kot bolnica zelo malo opraviti z zdravstvom, zato tudi nimam veliko izkušenj, niti pozitivnih, niti negativnih. Več poslušam druge ljudi, ki mi marsikaj pripovedujejo in si pogosto ne bi želela biti na njihovem mestu.
V zadnjem času pa sem nekaj izkušenj z zdravstvom imela tudi sama in najbolj mi je segel v srce stavek mlade sestre: »Mi smo naročilo za vašo preiskavo dali naprej in zdaj nas to več ne briga.« Človek dobi vtis, da sploh nikogar več ne briga, kaj se dogaja z drugimi. Pravno gledano so izpolnili svojo dolžnost, se pa čisto nič ne menijo, kaj se dogaja potem in čisto nič, kako bi človeku pomagali. Pravzaprav gre samo za to. Moja osebna izkušnja je samo majhen drobec ob vsem, kar doživljajo drugi. Morda bom prav zaradi nje lahko bolje razumela marsikoga, ki mi bo pripovedoval o svojih izkušnjah v zdravstvu. Pa še zdaleč ne samo v zdravstvu, ampak tudi na mnogih drugih področjih.
Izjava te mlade sestre, kako zdaj nikogar več ne briga, se mi zdi zelo tipična za naš čas. Zaradi takšne miselnosti je življenje takšno, kot je in smo vedno bolj nezadovoljni. Sploh ne gre samo za zdravstvo. Vedno bolj se vsak vrti samo okrog sebe in se počuti kot središče sveta, okrog katerega se mora vse vrteti. In ker se to ne dogaja in se tudi ne more dogajati, se ljudje vedno bolj pritožujejo nad vsem. Ljudje pa se vedno manj sprašujejo, kaj sami pripomorejo, da bi mi vsi lepše živeli.
Skrb za ljudi, s katerimi živimo in s katerimi se poklicno srečujemo, bi morala biti bistven del našega življenja. Zaradi te skrbi dobiva naše življenje drugačno kvaliteto in prav skrb drug za drugega nas povezuje med seboj. Ko sem se odpravljala na nek medicinski pregled, mi je veliko ljudi telefoniralo in mi želelo vse dobro. Veliko ljudi me je spremljalo tudi z molitvijo. Kako dobro mi je to delo. Vedela sem, da jim ni vseeno, kako je z menoj. Zavest, da me toliko ljudi spremlja, me je navdajala z veseljem, ne glede na izid posega. Pomagala mi je, da sem živela bolje. Res, moralo bi nas brigati, kako je z drugimi.
