Sredi poletja sem srečala znanca, malo starejšega od mene, ki se mi je zdel prav žalosten. Potem sva se malo več pogovarjala in kar takoj na začetku mi je rekel: »Sama poslavljanja so, dan za dnem. Prav žalostno. Piši kdaj o tem.« Potem mi je malo bolj natančno povedal, za kakšna poslavljanja gre. Dogajalo se je v enem samem tednu. Soseda, s katero so se dobro razumeli, je umrla in je bil na pogrebu. Sin, z dvema najstnikoma, se je ločeval in družina je razpadala in se poslavljala. Dobra družinska prijatelja sta se poslavljala, ker odhajata v dom. In pred enim dnevom se je poslovil župnik, ki so ga imeli zelo radi in odhaja sedaj v drugo župnijo.
Verjetno je to zgodba mnogih ljudi. Pravzaprav vsakogar od nas. Vsi celo življenje doživljamo poslavljanja, ki so včasih bolj, drugič spet manj boleča. Tud jih ne doživljamo v vseh življenjskih obdobjih enako. Včasih nas prizadenejo bolj, drugič spet manj. Nekaj bolečine pa je vedno prisotne. Včasih tudi zelo hude.
Nobene posebne tolažbe nisem imela za tega znanca. Lahko sem mu zagotovila samo to, da skušam razumeti njegovo bolečino. Tudi ne vem, ali mu je bilo zaradi tega kaj laže. Morda niti ne. Sem pa ob tem veliko razmišljala o našem poslavljanju, od ljudi, od stvari, od položajev, od marsičesa, kar imamo radi in česar ne bi želeli izgubiti.
Takšno je to naše življenje in takšnega moramo tudi sprejeti. Zase lahko rečem, da mi je bilo ob marsikaterem poslavljanju težko, sem pa pozneje, včasih šele čez dolgo časa, spoznala, da sem se ob tem osvobodila za nekaj drugega, kar je naredilo moje življenje še veliko lepše in dragocenejše. Samo tega v tistem trenutku nisem mogla slutiti.
Morda pa so vsa ta poslavljanja priprava ne tisto veliko slovo ob koncu, ki čaka nas vse in o katerem tako neradi govorimo in razmišljamo. Strinjam se z mislijo, da je vsako slovo tudi majhna smrt. Čisto majhna v primerjavi s tisto veliko in pravo na koncu. Naj nam vsa ta poslavljanja pomagajo ob srečanju z njo.
