Znanec mi je pripovedoval, kako se je nekoč s fičkom pripeljal na sestanek, kjer so bili v glavnem sami direktorji. Skoraj vsi so se pripeljali z mercedesom. Eden od njih se je obrnil k mojemu znancu in mu rekel: »Vi se lahko pripeljete s fičkom, ker ste nekdo – drugi potrebujejo za svojo potrditev mercedese.« Na to pripombo sem se spomnila, ko sem na avstrijski televiziji gledala oddajo Pogledi vstran. Na neki imenitni prireditvi je bila ženska, ki je imela na sebi zelo drag nakit in so jo vprašali, kaj ji to pomeni. Odgovorila je: »Ko imam na sebi ta nakit, sem nekdo.«
Zamislila sem se nad tema dvema zgodbama. Verjetno ni tako malo ljudi, ki želijo potrjevati, da so nekdo, tako, da skušajo druge prekašati ali pa jim biti vsaj enaki s svojim materialnim standardom. Veliko jim pomeni, da imajo drag avto, morda tudi hišo in vikend, zraven pa se še radi pohvalijo, da igrajo tenis, ker prav ta šport nekako spada k statusu.
Toda ali ste potem res nekdo? Nekdo je tisti, ki zna biti izviren, ki ne posnema drugih, ki mu je malo mar, kaj bodo drugi rekli. Nekdo je tisti, ki hoče vztrajati pri poštenju, tudi če je njegova okolica skorumpirana.
Tega »biti nekdo« se ne da kupiti z denarjem in tudi ne izsiliti z vezami in poznanstvi. Nekdo ne postaneš z maturitetnim spričevalom in tudi ne z diplomo. Nihče te ne more imenovati, da si nekdo. Nekdo postajaš v življenju, če prisluhneš svojemu notranjemu glasu in mu ostajaš zvest, tudi če je to v očeh ljudi neumnost in če gre, od zunaj gledano, v tvojo škodo. Nekdo je tisti, ki je v življenju že marsikaj pretrpel, pa ni postal zagrenjen, ampak se je iz tega vedno kaj naučil.
