Veliko idej za pisanje dobim pri svoji prijateljici, s katero si vsak dan piševa po elektronski pošti in si tako marsikaj poveva. Mojih let je, zdaj že dobri dve leti v pokoju. Hčerki z družinama živita v istem kraju, ona pa živi sama. Vedno je bila zelo aktivna, tudi poklicno. Vedno je veliko brala, zdaj, ko je v pokoju pa se izpolnjuje njena velika želja: ima več časa za branje. Ampak pri njej ne gre samo za branje. O vsem tudi veliko razmišlja in se neprestano uči. Vedno bolj ugotavlja, da branje samo še zdaleč ni dovolj, če človek ne zna razmišljati o vsem, kar doživlja, kar prebere, kar sliši. Zdaj vidi mnoge stvari nekoliko drugače kot takrat, ko je še hodila v službo.
Zelo veliko razmišlja o času, o tem, kako ga doživljamo v različnih življenjskih obdobjih. Imamo ga premalo ali preveč, skoraj nikoli pa s tem nismo čisto zadovoljni. Že nekajkrat mi je pisala o počasnosti. Ona, ki je bila vedno tako hitra, je sedaj ponosna na to, da se uči živeti bolj počasi. Korak za korakom. Pravi, da je tega zelo vesela, da ji to daje neko novo kvaliteto življenja. Ne zna se še povsem otresti misli, da premalo naredi. S tem je bila obremenjena celo življenje. Potem pa se vpraša, kaj neki bi morala še narediti. Ne, prav nobena akcija ji ne manjka, važno je samo, da zna živeti, da zna v vsem, kar je doživela in kar doživlja sedaj, najti smisel, da zna biti zadovoljna in se življenja veselit. S takšnim pozitivnim odnosom do življenja lahko tudi največ daje ljudem, s katerimi se srečuje.
V enem od zadnjih pisem mi je pisala o odkritju počasnosti. Prepričana je, da bi bilo v tem svetu naglice in včasih pravega norenja, zelo zdravilno, če bi se naučili živeti malo bolj počasi. Prav ničesar ne bi zamudili, če bi živeli bolj počasi, samo kvaliteta življenja bi bila bistveno boljša. Ampak kdo danes sploh misli na to? Hitimo, hitimo in še hitimo, tako da v tem hitenju skoraj ne utegnemo živeti. Škoda, da moja prijateljica ne more prebrati teh vrstic. Živi v Švici in ne razume slovensko.
